Plezali v družbi zabavnih Kranjčanov in nadležnih štant muhic. Smer nama je bila kar konkreten izziv. Meni osebno je bil najtežji del 15metersko melišče tik pred potjo PP,kjer sem totalno zmrznila. Sama smer mi je bila po težavnosti ravno pravšnja. Na vseh težjih delih imaš vedno nekaj dobrega za prijeti(kar ne pomeni,da je po Miheličevo čista dolomitska skala,ampak dvakrat potrkaš in tretji grif je bil odličen),razen v končni IV+ imaš na začetku krušljiv detajl,ki pa meri dober meter,da dosežeš "dolomitske prijeme".Sama ne bi izpostavila neke blazne nadpovprečne krušljivosti,kot prebereš na raznih blogih. Vse dvojke in trojke so težje,kot bi pričakoval in je treba kar plezati v njih (tudi zadnja IV+ je po našem mnenju težja). Glede na vijuganje smeri je najbrž kakšen meter več kot 450m. Pogled na dolino in stene pod in okoli nas je pa dih jemajoč...res smo pikice tam zgoraj