Tura je bila na meji mojih sposobnosti, pa ne po težavnostni plezarije ampak po napornosti. Prejšnji večer smo prisopihali na Pellarinija. Vsega skupaj smo bili 18h na nogah (4:00-22:00) od tega 10h v smeri. Meni je bila smer zelo všeč, težavnost ravno pravšnja. Irena se je sicer pritoževala nad krušljivostjo vendar je bila z nekaj pazljivosti plezarija zelo lepa. Smer je (z izjemo 5 klinov v celi smeri) neopremljena. So pa vidni ostanki svedrovcev ki so očitno doživeli odstranjevalno akcijo pravovernih plezalcev. Imeli smo srečo z vremenom, saj nas je nekje na polovici smeri za 2 cuga malo namočilo, v naših julijcih se je pa formiral kar grozeč cumulonimbus. Vendar se je kmalu posušilo in Jurij je celo potegnil sončno kremo iz ruzaka. Kot ponavadi na turah z Jurijem pa je sam vrh povsem divji zato je bil sestop skoraj bolj adrenalinski kot vzpon. Pica in pivo v Trbižu pol pa zasluženo spanje.