Dostop je (po vodniku) dolg uro in pol, vendar se še podaljša, če gaziš po globokem novozapadlem snegu, namesto da bi s sabo vzel smuči (kakor se je pametno odločil Andrej O.). Pod drevesi sicer še gre, ko pa stopiš iz gozda, se začne globoko udirati in po zadnji strmini do slapu napreduješ zelo počasi.

Led v slapu, po katerem že kaplja voda, na splošno dobro prijemlje, plezanje otežujejo samo zaplate pomrznjenega novega snega, ki ne drži cepinov, zato ga je treba najprej očistiti ali pa poskušati udarjati skozi njega. Ponekod, predvsem v zadnjem ratežaju, se delajo tudi krožniki.

Med plezanjem prvega raztežaja je mimo naju prišprintal Deko, ki se je s soplezalcem namenil splezati še eno prvenstveno smer nad Damoklejevim mečem. Potekala bo naravnost navzgor nad Mečem mimo še ene sveče, ki ti visi nad glavo, ko stojiš čisto na vrhu Damoklejevega meča.

Fotke v prispevku Andreja O.