Z Boškotom sva se sprva namenila v Pripravniško grapo, kjer pa nama je napredovanje zaustavil en skalni skokec, ravno prav zoprn, da nisva nič mogla brez varovanja...zato sva se po sledeh predhodnikov odpravila, kot sva kasneje ugotovila, v Župančičevo grapo, ki je na začetku ponudila celo nekaj uživaškega pikanja, nato pa sva spet naletela na "skalni odsek"...Meni je nekako uspelo preplezati čez (cepine nazaj na ruzak, rokavice v jakno), Boškotu pa se z monopoint nastavitvami derez ni izšlo Tako da sem jo sam mahnil naprej. Razmere v nadaljevanju so bile dostojne, vendar le do konca strmega pobočja, kjer gre smer nato levo, v strmejši teren, mešanico skal, snega in celo nekaj ledu. Tu sem še enkrat pogoltnil slino, globoko zavzdihnil in se zapodil po sledeh predhodnikov. Bolj kot uživanje, sem si tu mislil po Jurifovo: "Pa kdaj bo konc tega safra" Ena kratka prečka bila res delikatna...Na vrhu sem bil kar ponosen nase. Še par takih smerc, pa bom Mažon