Čeprav sem že plezal ''sosednjo'' Nemško, sem imel pred smerjo kar precej (straho)spoštovanja. Predvsem ker si ne znaš čisto predstavljati, kako se boš orientiral v vsej tej nepregledni gmoti sten, grap in stolpov. Se pa zadeva izkaže za precej logično, če le slediš Miheličevi pesnitvi, tako da sva vse takoj našla in razvozlala. Edino moram reči, da me je malo presenetila težavnost, saj je treba vmes kar posolirat kako trojko, kar v gojzarjih ni vedno čisto enostavno. V drugem ''detajlu'' nad Belimi platmi sva se celo navezala. Plezaš kar non stop, skala pa je z izjemo spodnjega dela pri macesnih dobra. Bil je krasen dan, skala suha in topla (sta pa Matičarja pri izstopu iz Nemške poročala o mokroti in nohtanju). Frelihova prečnica pa je nekaj najbolj norega sploh. Ozka polička, dobri prijemi, spodaj pa tisoč metrski prepad. Klasika! Komaj čakam na zimsko ponovitev.