Z Jerkom sva se odpravila na iskalno akcijo izgubljenega cepina. Pot do pod stene se je močno vlekla, lomastenje čez ruševje pa je minilo presenetljivo hitro in brez večjih naporov. Sva prav uživala. Na vrhu včerajšnje smeri sva začutila globoko razočaranje saj cepina v ruševju nisva našla. Še dobro, da je Jerko nekaj trenutkov kasneje dobil sliko svojega cepina pripetega na nahrbtnik našega gospoda načelnika. Sreča naju je pogrela od glave do pet, podobno kot to naredi šilce kregarja. Zato sva se z novim zagonom v superfast-ultralight slogu podala naprej na greben ker težave res ne presežejo II stopnje. Na koncu se je vse poklopilo v en res super lep dan.