Luka je rekel: -Tokrat pa je Stena pokazala zobe- In res jih je, v njej sva doživela sončni vzhod, dan je šel mimo kot bi mignil in že sva stala na vrhu smeri in sonce nama je zaželelo lahko noč. V celem dnevu druženja s Steno nama je pokazala svoj resen obraz z zankami in ugankami, ki sva jih uspešno reševala; ter delček svojih lepot, ob katerih bi kar zavriskal!...no, v mojem primeru bolj potihem. Ja, ta vrtoglava globina, pa čudoviti razgledi, enkrat se odprejo na levo stran Stene, drugič na desno stran. Grozno strah me je bilo soliranja, tam gori, visoko! Ampak moram reči, da je z vsakim metrom bilo lažje. Luka mi je na treh delih, kjer so se mi hlače preveč zatresle od globine pod sabo, vrgel štrik. Nekaj posebnega so Kugyjeve police, občutek, da greš preko Stene. Ta kraj vedno znova preseneča. Sem pa ugotovila, da je Stena lepša ponoči, ko je obsijana z veliko okroglo luno, seveda če vse skupaj gledaš iz doline.
Tokrat se je res vse poklapalo...še potoček ob vznožju Stene ve, kje mora teči. Luka, hvala za to noro lepo dogodivščino!