Čudovita smer, sama po sebi minimalno stresna, oba navdušena. Štiri naveze smo čakale ob vstopu v smer, vsaj dve sta že bili v smeri. Na štantih smo z Mario in Tomom iz Rašice malo klepetali, tak da je čakanje hitro minilo. Tudi ko se je na Kaninu razplamtela nevihta, nama je bilo lažje v družbi. Na enem štantu sem kot druga v navezi pozabila nahrbtnik (ups, sem mislila samo na to, da moram res it čim prej lulat) in sem prvo dvojkico plezala gor, dol, še enkrat gor. Časovno nisva nič izgubila, ker smo se itak morali čakati. V drugi polovici smeri nas je na momente psihiral rahel dež in vedno bolj grozeče grmenje, zaradi česar se je poljska naveza za nami odločila za abzajl. A so nevihte nekako obšle Mangrt. Šla sva še na vrh gore in v miru sestopila. Res deževati je začelo takoj, ko sva se spravila v avto.