Tokrat me je smola končno spustila iz svojega objema in vse je štimalo: odličen izbor smeri, lepa linija, kompaktna skala, drzne prečke, tako da s kriki navdušenja nisva skoparila.
Edini kiks v vsej smeri je bil zadnji štant, ki sem ga naredila na udobni travici med ruševjem, ampak prepozno ugotovila, da tudi na mravljišču...
Za konec pa še vrtoglavi abzajl čez celo steno, čez ogromne strehe, kjer naju je mestoma v luftu tako rotiralo, da sva si lahko podrobno ogledala panoramo 360 st- no jaz sem vmes malo zaprla oči, ker mi je visenje v zraku brez stika s skalo že povzročalo nelagodje.