Valentinovo v slapu (Maltatal)
5:00,prvo bujenje Sabine. Neuspešno.
5:15,drugo bujenje Sabine. Že kaže znake življenja!
Tako se je začela Nedelja, zgodaj v temi in tudi končala se je v temi,pozno.
En avto, pet ljudi, sto kil opreme!
Toyota,Sabina,Miha,Žiga,Kita,Boško, ter quarki,vijaki in dereze.
V avtu je bla na začetku neka debata kdo je že plezal kateri slap, kolk je bil dolg in kolk težak tako, da je mene že mal za volanom navilo in našutalo!
No, ampak vse zgodbe se začnejo drugače...
...Bil je lep sončni dan, ko smo po dveh in pol urah vožnje izstopili iz avta. Nemogoče, ampak nismo bili prvi?! Lulanje, sendvič, opremo gor in...
...v hrib. Bil je VELIK hrib. Jst sm bil po 10 minutah čist zašvican( pa nisem imel puhovke), Sabina pa je bolj globoko dihala.
Miha je zvito imel oblečen samo powerstrech in se je že pod slapom čisto nič zašvican pogovarjal s svojim quarkom...
...temu obredu smo sledili še ostali. Čelade na glavo, vijake za pas, dereze na čevlje in cepin v roke, pol pa zares.
Ja, to je ON. Moj prvi večraztežajni slap. Ime mu je Wintasun. Po domače, Pri letečem cepinu. Dolg, švoh 200m. Težak, Miha je reku, da ni težak.WI4+
Prva naveza, Miha-Sabina.
Druga naveza, Kita-Žiga in jst(Boško)
In pol zamahneš prvič, drugič, tretjič...in mal umikaš glavo, ledenim kosom, vijakom, cepinom, vglavnem vsem, kar leti po zraku.
In kar na enkrat si na polovici prvega raztežaja...
...zamahneš 36-tič in si na prvem štantu. Če si slab si tam šele po 38 zamanih. Dol nisem gledal, ker se bojim višine.
Sabina mi je pridno dihala za hrbet.
Na štantu pa zgleda takole. Izkoristiš vse kar je v bližini. Skala, grmovje, gams, vse je dobro, samo da DRŽI!!!
Kita in Miha pa sta že solirala naprej.
Miha na polovici drugega raztežaja...
...Kita na grebenu. In ko ga je Miha vprašal, če je težko, je reku; štenge so narejene.
Pol je šel še Žiga po štengah gor...
...pa Sabina, trenutno še z obema quark-oma.
Jst pa sm spodaj že mal zmrzeval in debatiral z enim Italjanom. No, tud jst sm prišel do gor samo težko se sam slikaš?! Pa šteng ni blo več!
Tako pa je včeraj zgledala zadnja vertikala Wintasun-a.
Miha prvi...
...Kita drugi...
...Sabina tretja...
...Žiga četrti in jst peti. Spet nimam slike. Pa men sploh nihče ne bo verjel da sm osvojil Wintasun.
In pol samo še 3-krat abzajl v dolino. Tle sm bil še poln moči, blo je super. Wintasun, see you soon!
In pol po adrenalinskem spustu do avta poješ kakšen sendvič, čokolado in kakšno rečeš z drugo ekipo v kateri so bili:
Jernej, Aljaž, Katja in Rok. Kam je njih dogodivščina popeljala bojo pa oni povedal. Malo smo si odpočili, ker veste, bila je Nedelja, gospodov dan...
...in naj za trenutek odloži svoje quarke naš dragi Boško in ob goveji juhci prisluhne naslednji melodiji.
Realnost je bila drugačna. Ura je bila 14h in mi smo bili željni novih podvigov. Ne vem, če je blo to res, ampak se pa dobr sliši, ne?
tako smo se podali na Stannerback. 550 metrov.
Tukaj se slike nehajo. Bili smo prehitri za fotografe.
Malo smo plezali tudi v Štajerski navezi. Zakaj štajerski, me ne vprašat, ker ne vem, ampak sigurno je povezano z alkoholom.
Miha je vlekel štrik več kot pa plezal, bolele so noge, zeblo je v prste, trpel je pa hrbet.
Zasijale so zvezde in čelke na glavah, Miha je zapel.
Očitno Sabini eno drugo pesem kot meni?!
Meni je Gorsko rožo. Pomembno je, da morala ni padla.
Nasprotno, ni bilo zaznati niti malo panike, kljub temi in mrazu. Na zadnem abzajlu pa sta nas počakala tudi Kita in Žiga, nakar smo skupaj...No, to je pa že naslednja zgodba in tudi ta se začne...
...bil je lep sončni dan.
Hvala Miha, hvala Žiga, hvala Kita in hvala S.