V petek se v navezi Kmetova canga na pobudo Zijota začnejo pogovori, da bi si lahko nedeljo začinili s kakšno plezarijo. Do sobote dopoldne je v chatu popoln mrk, dokler TDV ne sporoči: "Vreme bo. Gremo? Debelakovo v V. Mojstrovki." Takoj pade nekaj šal na temo, da pridem oblečen kot skalaši v pumparicah in s klobukom.
Zvečer pa pogrom – Zijo odpove. TDV me kliče rahlo užaljen, kaj bova pa zdaj. Dogovoriva se, da ga poberem ob 7. uri v Lescah, pičiva proti Vršiču in se sprehodiva pod steno NŠG-ja, ki je povsem v megli. Zaradi goste megle nisva prepričana, kje je vstop, zato kolega plezalca povprašava za napotke. Vprašata naju, kam sva namenjena. Odgovoriva: "V Veliko Mojstrovko po Debelakovi." Pogledata naju, pogledata na uro in rečeta: "Fanta, ura je pol 10, a sta ziher?" – "Ja, ziher, saj bova hitra ..."
Prideva pod smer in iščeva vstop, a vidiva samo gosto sivino majhnih vodnih kapljic, ki tvorijo tako gosto meglo, da je videti, kot da stena sploh ne obstaja. TDV pobrska po spominu, se spomni vstopa, v naslednjih nekaj minutah pa zapiha rahla sapa in pred nama se razkrije mogočna stena Mojstrovke. Pravi: "Cug-cug?" Premislim in rečem: "Ma ja, greva, saj je lahko ..."
Plezarija je bila meni fantastična. Klini so nabiti res konkretno, zato sama orientacija poteka brez težav. Žreb je določil, da so meni pripadli vsi lepši raztežaji in pa detajl, za katerega nisem bil prepričan, kako se ga lotiti. Na svoji levi vidim štant in zakričim Tadeju, da nisem prepričan, če upam. Pa mi odvrne: "A imaš nad sabo kakšen klin?" Pravim, da ga imam. On pa: "No, pa vpni ga in probaj." Uspel sem brez vlečenja za komplete – sem pa sebe uporabil kot veliko živo kajlo, ki se zatakne v poko, da sem lahko napredoval.
Do vrha smeri je šlo vse brez kakršnih koli zapletov. Smer je zame bomba! Preplezala sva jo v sedmih urah, s pravo mešanico med lahkotnim, sproščenim plezanjem in z nekaj raztežaji, ki ti vseeno malo zatresejo hlače.