Idejo sva dobila od vedno bolj uveljevljane naveze G-G, plan pa je dokončno zacementiral Rousov opis.

Smer poteka v čudovitem ambientu južnih sten nad kočo Corsi. Zraven koče je odprt tudi bivak (8 ležišč), če bi koga zamikala večdnevna pustolovščina.
Orientacija je zaradi značilnih oblik skale enostavna, me je pa zmedla ena izmed skic, ki te pred koncem prvega cuga usmeri v nekoliko podrt pokončen kamin. Tam sem nekaj časa študiral, zabil srednje dober klin, naredil nekaj gibov. Na srečo me je zdaj že izpiljen alpinistični čut prepričal, da plezam daleč izven okvirov štirice* in sem obrnil. V resnici se iz grape preči levo za rob na črno, skoraj dolomitko plato, kjer se tudi nahaja navrtan štant. Sva ga vpela?
V smeri sva našla tri uporabne kline. Enega v kaminu in pa dva pred zaključno prečnico. Ravno prav narazen, da namesto fršloka fašeš samo ekstremno visok pulz. Štanta pa se večinoma na rogle. Končno vsaj malo bolj resna smer za tiste med nami, ki jim alpinizem pomeni več kot samo frikanje na kline.
Ko smo že pri frikanju. Da prsti v tako gorski smeri ne bi čisto zakrneli, sva dan prej preživela v bližnjem plezališču tik ob smučišču Sella Nevea. Odlikujeta ga pokončna luknjičasta skala in čudovit razgled proti Montažu, preverjeno pa suho ostane tudi v dežju. Zelo priporočava.
In ko smo že pri vprašanjih modernega alpinizma. V teh petsto metrih smeri je vsaj dvesto metrov nenavezane hoje po travnatih policah, ampak če si jo je kot tako pisala Patricija Verdev, si jo pa lahko tudi jaz. Kot je zapisala: »Idealna smer, ko se sredi jeseni spomniš, da ti manjka 500m smer.«

*Glede na opis zgleda, da je bila Patricija takrat še tako zelena, da je očitno pretežek kamin sploh ni odvrnil in je smer splezala malo narobe.