Zelo lepa smer. Detajl v resnici sploh ni težek, zato sem ga brez težkega srca prepustil Jakobu, prav tako je zadnja težja raztežaja poservisiral Benjamin. Moj osebni Viatnam pa se je zgodil v drugi "štirki", ki po prečki zarine v pokončno nič kaj razčlenjeno plato z omejenimi možnostmi za varovanje. Tam sem kar nekaj časa razmišljal o smislu tega početja - alpinizma namreč, nakar sem le uspel zabit klini, ki bi ob upoštevanju nekaj predpostavk mogoče zdržal. No še nekaj gibovi in sem ven. Od tam naprej pa res samo zen. Skala je super kompaktna in razčlenjena. Kar nekaj klinov, kjer jih rabiš in veliko možnosti za varovanje. V troje ti pa tudi na štantih ni dolgcajt.