Po Lukmanovi naj bi šli s Tanjo in Evo še v SZ raz, a nama z Evo vlakec ni dišal, pa tudi ocena je tam nekoliko višja. Zagato smo rešili z rošado, tako da sva se z Evo odpravila nazaj v bazni tabor, kjer sva z daljnogledom ocenila situacijo v steni.
V oko nama je padla smer Mimo votline, v kateri sta se mudili nič manj kot dve navezi. Glede na njuno hitrost plezanja sva vseeno ocenila, da bosta, ko se dvigneva do izhodišča, že zunaj.
Prvi cug sem potegnil po izraziti desni poki z veliko možnostmi za nameščanje trikamov, ki pa jih je Eva brez težav odstranila tudi z eno roko. Zgleda, da nisem edini s spretnimi prsti.
V drugem raztežaju pa sva se za las izognila katastrofi, ko je Evo v čelado zadela za cegel velika skala. Na srečo ni izgubila ravnotežja in ji je uspelo štanti nekaj metrov višje brez posledic. Kljub vsemu je bila manj pretresena od mene, zato sva kar nadaljevala in ni nama bilo žal, saj je naslednji raztežaj prava poslastica. Škoda le, da ga je tako hitro zmanjkalo, razočaral pa ni niti zaključek z razčlenjeno, skoraj povsem kompaktno skalo. Čudovita začetniška smer z nekaj začetniške (ne)sreče.