V tole sem Jakoba malce porinil, ker je bil SZ raz zaseden in mi ni pasalo loviti kamnov iz zgornjega dela stene. Že od začetka je bilo jasno, da mu nizka ocena ne diši preveč in da bo na neki točki podzavestno izsilil sceno ali dve. Na tem mestu ni razočaral, tako da je drugi cug potegnil na očitno previsok štant.
Če naj bi originalna smer levo vodila po prijetnem velikem kaminu (III) z razčlenjeno skalo in veliko klini, se je zdaj pred mano pokazala jasna petka: prvi klini nekje na sedmih metrih, možnosti za dodatno varovanje pa praktično ni bilo. Nekaj časa sva si izmenjevala optimistične in pesimistične ocene glede nadaljevanja po tej liniji, nakar me je le spustil nekaj metrov nižje, od koder sem lahko nadaljeval po pravi poti do čudovitega štanta na udobni polički.
Mimogrede: že na prvem štantu naju je prehitel speed run alpinist s tečajnico, tako da smo malo zapletali vrvi. Ker pa je štantal iz faze, mu je štrika zmanjkalo ravno nad tisto petko – verjetno na zelo optional mestu. Od tam je, preden smo zaslišali »Podri!«, v dolino poslal nič manj kot štiri kline. Morda še kakšnega več. Ne bom rekel, da mu nisem malo privoščil.
Tudi Jakob je zadnji cug namesto po začrtani trojki raje nadaljeval v mokro, vedno bolj pokončno plato. Na srečo je le uslišal moje prošnje, da se vrne in izpleza po prijetni polički.
Kaj naj rečem? Verjetno najboljša uživaška začetniška smer. Skala je skoraj v celoti kompaktna, klinov veliko, še več pa je možnosti za nameščanje premičnih varoval. Pa tudi ocene so kar soft. Zato zna biti tu in tam tudi gužva.