V smeri sva imela super razmere (sama sva bila v celi steni; bilo je ravno prav oblačno, da popoldne ni bilo hudo vroče, ko je sonce posijalo na steno; skala je v tej smeri nadpovprečna za slovenske hribe), tako da sva uživala. Nekaj nadpovprečne pozornosti je zahtevala le orientacija in drugi raztežaj z malo strašljivim detajlom (prečko in plezanjem navzdol), ki na koncu ni tako težek, če veš, da te čaka rešilni stranc, a sem 10 min opazoval vsak grif in stop, preden sem se odločil za ključni tvegan gib. Sicer varoval je bilo veliko, a nisem ravno želel zanihati v prečki in izpuliti frenda ali pokrivljen klin.
Sestopila sva čez vrh Vršičev in pred Lučkim Dedcem zavila po melišču navzdol do našega kampa na Petkovih njivah.