Štart ni preveč obetaven, saj sem v kampu pozabil polovički, a me Aleš pomiri, da bo njegov enojec čisto dovolj. Včasih naj bi imeli itak samo takšne, še pol krajše, pa se je vse splezalo. Malo me skrbi, kako bo to šlo z mojo gostoto varovanja, ampak mu zaupam.

Ko naju na vedno idiličnem dostopu prehiti precej bolj fit gospa v pajkicah, mi razloži, da je v takšnih situacijah bolje spustiti naprej, držati svoj tempo in uživati v razgledu. Očitno bo danes res mentorska – delam zapiske.

Pod steno Aleš hitro uvidi, da je logičen štart bolj po levi, kot kaže skica. Sprva po podrtem plezam previdno, a klin za polico mi da nekaj upanja. Na zadnjem od skokov malo psihiram, ker je kar športen, a me kot vedno reši trikam v kompaktni razpoki.

Po platki, ki jo smer deli s sosednjo Krvavo, gre tokrat hitreje, ker od spodaj dobivam usmeritve po lažjih prehodih. Predzadnji cug pa ponovno poteka po podrti grapi. Na srečo ga dobi soplezalec, ki med majavimi balvani najde nekaj dobrih mest za frende. Jaz zaključim s sprehodom po polički, ki se konča s kratko kompaktno zajedo. Tudi tu je problem samo zaupanje skali nad lusko.

Predlagam vrnitev po poti, ki vključuje 10 min vzpona, a mentor vztraja pri spustu po melišču. Ni tako hudo, kot se zdi, saj se po sipkem šodru lepo podričava tudi brez Vibram podplatov. Baje so po takem včasih tudi smučali.

Med stresanjem šodra iz superg opaziva Tadeja in Gajo, ki sta ravno priplezala do borovčka pod zadnjim cugom Krvave. Razložita, da sta se malce zadržala, ker Gaja ni mogla iztakniti trikama v prvem raztežaju.
Ko smo že pri trikamih: Vedno bolj dobivam občutek, da sploh ni point, koliko in kako jih zatakneš, ampak s kom jih zatikaš. Hvala, Aleš, za prvo pripravniško mentorsko. Upam, da kmalu ponoviva.