Ker so dnevi že dolgi, vipavske smeri pa kratke, se po platah odločiva še za kamin. Prvi cug tu odpleza Jakob, petica pa tokrat pripade meni. Spodaj je kar zahtevno, ker gre za mešanico kaminskih tlačenj s priložnostnimi krimpi ali luskami, pa tudi možnosti za varovanje so bolj omejene. Med prestavljanjem iz leve na desno in nazaj fantaziram o tem, kako bi se, če mi zdrsne noga, podobno odbijal dol grede. Ko v razpoko zraven polprofilca vtaknem še črn trikam, se končno malo pomirim.

Višje prevladuje bolj razčlenjena skala, vseeno pa je na mestu previdnost, saj nekaj slabo pritrjenih luskic samo čaka dovolj obupanega alpinista. Je pa na tem delu že kar nekaj modernih klinov in tudi zelo dobrih možnosti za trikame, ki jih s pridom izkoristim.

Na vrhu še malo posediva, prežvečiva gumijaste medvedke in na glas razmišljava, kaj bi moral sokol, ki je pravkar pikiral mimo naju, izboljšati, da bi lahko končno prebil zvočni zid. Pa si tega sploh želi?