Po uspešno splezani Krvavi sva se tokrat podala v Vipavo. Ker pričakujeva bolj športno plezarijo, sva kladiva pustila v avtu, a že prvi cug sploh ni bil hec. Sicer je v steni veliko zajlic, ki delujejo že skoraj feratarsko, a plezanje je za štirico zelo zahtevno. Velik razmak med oprimki in gladka plata z malo stopki bo življenje precej zagrenila nižjim alpinistkam. No, z dinamičnim gibom se vseeno nekako prebijem čez.
Namesto da bi štantal na očitnem mestu, poskusim potegniti do konca, pa mi zmanjka kompletov, zato neudobno visim na vmesnem drevescu. Veliko bolj elegantno bi bilo cug pač razdeliti in si pred plato urediti komoten štant. V bistvu sploh nisem prepričan, ali nisem zgrešil. Morda bi moral takoj po prečenju kamina zaviti gor. Kdo bi vedel.
Sladko platko prevzame Jakob. Občudujem, kako njegove mlade, močne roke v skalo elegantno zatikajo trikame. Res je mojster. Naraven talent. Do vrha jih naštejem vsaj šest. Pa še en ball nut, da bo mera polna.
Cug je plezalno čudovit, razumem pa, da bi se komu, ki ne zna uporabljati trikamov in se zanaša na frende, lahko zdel slabo varovan. Višje gor srečamo klin in dve zajlici, a na težjih delih je treba zaupati premičnim varovalom. Na vrhu še malo posediva, pojeva haribo medvedke, spijeva radler in uživava v čudovitem razgledu.