Vrnitev v Čaven ima po zadnjem incidentu grenak priokus. Ustavi me že presenetljivo športen začetek prvega cuga. Ko malo prešlatam grife in se prepričam, da bodo držali, le nekako izplezam – je pa kar atletsko. V ogromno lusko pred začetkom kamina na rahlo zatolčem klin od zgoraj. Ob strani se še drži, ampak Jakob me od spodaj obklada z nezaupljivimi komentarji.

Na detajlu me pričakata kar dva zarjavela klina. Kaj pa, če oba odtrgam? Zgleda kar na roke. Nekaj časa se nervozno prestopam in šlatam za boljšimi grifi, ko dam not še roza trikam, pa le zberem pogum in se spravim čez. Skala tokrat zdrži.

Na polički pod drugim cugom naju pričaka kača klopotača, zato raje štartava na desni. Jakob ga hitro spleza, ven poberem vsaj 3 trikame <3. Od tu sledi bolj podrt raz, potem pa še sprehod prek Srednječavenske poti.

Sledeča štirica je kar pokonci in tudi skala ni ravno bp, kot je razvidno iz sveže odlomljenih brazgotin. Bojim se padca na polico, pa ni jasno, kaj bi šlo noter. Na koncu zabijem srednje dober klin, drugi štrik pa dobi še črni trikam. To mi da dovolj poguma za premik. Ko sem dovolj visoko, da polica ni več aktualna, se le malce sprostim, izplezam raz desno in štantam na očitnem borovcu sredi travnika, kot pravi opis smeri.

Zadnji detajlni raztežaj pripade Jakobu. Ko gledam, kako toe-hooka, sem kar vesel, da ga je dobil on. Še na top rope sem presran, ker me Jakob do konca zateguje samo na eno polovičko, a mi ostanki ponosa preprečijo, da bi na glas protestiral. Tale je bila pa res več kot V – ravno prav resna za začetek dolge in plodne alpinistične kariere.