Odločitev o mentorski turi je bila potrjena šele zjutraj s klicem (bujenjem) ob 6h. Vstopila sva dokaj pozno, tudi zaradi pozabljenih čevljev, tako da sva bila ob sestopu sama daleč naokrog. Razmere v grapi so bile že kdaj boljše, a vseeno povsem spodobne. Malo me je presenetil manjši plaz v sosednji steni, saj bi morala biti odeja dokaj stabilna od preteklih dveh tednov brez padavin, ko so bili tudi toplejši dnevi. Malo bolj previdno torej z manj nabijanja in čim bolj po obstoječih stopinjah, tudi s kakšnim varovanjem, kolikor so razmere dopuščale. Za tečajnico Nežo je bil to še en krst, izziv za pogum (čeprav dva cuga na vrvi), zame na trenutke trening potrpežljivosti. Konec dober, vse dobro, tudi družba, radler in pica v gostilni.