No friends on powder days.
Vzpon začnemo po ozki gozdni cesti. Kmalu prehitimo večjo skupino, malo za tem pa še naavipacka Italijane. Cesta preide v gozd, zatem pa se odpre v bela pobočja pod mogočnimi vrhovi. Zapodimo se v strmino, a Italijani dvignejo tempo in nas kmalu prehitijo. Vsem je jasno, kaj imajo za bregom. Oblije me žalost. Mi smo bili prvi tu! Za tem nas prehitita še dva starejša Italijana. Vidi se jima, da prav zato trenirata celo leto. Ponovno se počutim majhen. Ko prisopihamo do vrha pobočja, so Italijani že krepko pred nami. Grizejo proti vrhu. Gremo naprej? Nekako se zedinimo, da odsmučamo in se povzpnemo v sosednjo dolino, od koder sledi spust. Medtem ko slačim kože, opazim, da Tuši niti ne skriva navihanega nasmeška. Kmalu me prešine: zdaj bomo MI NJIM pofural pršič! In že letimo. Tokrat je malce moker, a še vedno super smučanje. Spust 5/5 – zgoraj po celem, sledi hosta, na koncu pa cesta, ki se je dovolj odjužila za zabavno vijuganj.