Ko PowPow pokaže zobe
Sneg se je na osojnem pobočju do dvanajstih že precej zmehčal, zato je bil vzpon kar zahteven. Kmalu sem ugotovil, da bo šlo hitreje v pancarjih, saj je bila osenčena grapa še lepo čvrsta. Na vrhu sem ob pogledu navzdol kaj hitro ugotovil, da bo zame to malo prestrmo, preozko in pretrdo. Tokrat bo šlo zares.
Na srečo mi je Tadej pred eno uro pokazal, kako se pravilno spuca pin na ATK vezeh. Sledi še zaklep – check, check. Začnem s spustom. In ves zgornji del odsmučam v svoji najmočnejši disciplini – tehniki drsenja, brez enega samega zavoja. Ko pridem na mehkejšo podlago, nekajkrat obrnem in zmagoslavno prismučam do Janeza.
Tu pod sabo zagledava strmino čistega deviškega pršiča. Janez prevzame ta cug in se položi že v prvem zavoju. Tudi jaz do položnejšega dela naštejem vsaj tri padce. Nisem si predstavljal, kako težko je spravit snežne čepke iz ušes. Tega te na žalost ne naučijo v alpi šoli - vsaj ne v naši.