Zjutraj sva namenoma štartala pozno, da bi se gneča do najinega prihoda že malo umirila, pa se ni izšlo. Tako sva obhodila Stup in vznožje zahodne stene Anića Kuka v iskanju proste smeri, ki pa je nisva našla vse do Bjele rampe. Njene čudovito ožlebljene bele plošče so mi padle v oči že med plezanjem Juhe, tako da niti nisva bila preveč razočarana. Plezanje je lepo in dokaj konstantno, čeprav je večina težav zbranih v zadnjem raztežaju. Smer je razen sidrišč in enega klina v prvem raztežaju popolnoma neopremljena, tako da se vanjo ne podajajte brez primerne zaloge metuljev in zank za skalna ušesa.