Vreme v Dabarcih ne sodeluje. Megla vztraja, končno se udava v usodo in ob 10ih dostopiva pod Kuk Čelino. Vsedem se na oblazinjeno skalco, si obuvam plezalke in sopem topel zrak v dlani. Sara me pogleda z grozo v očeh in pravi: "Pridi takoj sem!" V glavi si že predstavljam kako se modras za mojim hrbtom plazi proti meni. Rojen sem s hudo fobijo pred kačami, zato se včasih ustrašim tudi kakšne veje, ampak tokrat je šlo zares. 1m za mano na veji počiva ogromna modrasovina. Nažene mi adrenalina. Dovolj je Dabarcev, greva v Strogir. Tam tudi ni megle. Je pa vse razrito od divjih svinj, ampak pred njimi nimam fobij. Smer je precej zahtevna ampak lepa. To dvoje gre dobro skupaj. Sem ponavljal ključni raztežaj. Se splača dostopat sem gor! Pa vidi se morje. In nobene žive duše daleč naokrog. Baš lijepo!