Kompleksno. Prespala v bivaku, v njem imela še družbo dveh, kar je še znosen maksimum za spanje. Na gredah, ki imajo sicer začuda navrtane štante (GV biznis?), sva že skoraj obupala, nato pa našla pot do Zvona - proti njemu se najprej spustiš po gruščnatih policah, nato pa se vzpneš preko dveh razičev proti desni, kjer te čaka obvezni abzajl pod Zvon. Z Zvona kratek sestop do prvega očitnega kamina, kjer nič iz Miheličeve skice/opisa ne štima … ampak to je to. Midva sva prvih 50 m plezala po desni steni, nato pa se na stare kline spustila v kamin po gladki steni. Nadaljevanje je nato bolj logično, a še vedno zamotano. Od ponovnega srečanja z gredami navzgor postane smer pravi blodnjak opcij, klinov za orientacijo praktično ni. Midva sva ubrala ekstremno desno varianto, ki nama je ponudila lažji izstop, hkrati pa sva dosegla greben na mestu, ki se je izkazal zelo praktičen za sestop v smeri leve brez abzajlov na najvišje melišče pod Škrlatico. Sestop v Vrata.
Bravo, divja tura. Podrt svet, kolikor se spomnim je bilo v določenih cugih zelo težko zabiti klin, ker skala kar leti narazen. Pred leti sva s kolegom obračala na stiku s Škrlatiškimi gredami, ker sva bila pozna. Se pa ne spomnim abzajla do Zvona. Midva sva vstopila skrajno levo in potem prečila strmo pobočje proti desni. Tik pred zvonom sva se še malo povarovala. Je pa verjetno opcij toliko kot je naložene robe po policah in kaminih.
bravo!
No, tam ko sva abzajlala, pomoje še ti ne bi plezal dol 😂 hahaha, zgleda se da pridit do une zadnje gredice proti Zvonu tudi po nekem prečenju brez abzajla … ah, prav imaš, tam je cel labirint pravih in napačnih opcij 🙈 te kaj mika tris Skalaških v enem šusu? 🫡