Na dostopu sem zavil na napačno stezico zato naju je prehitelo 5 mariborčanov, ki so vse do vrha skrbeli za lažeren tempo. Dostop do smeri terja dobro mero zbranosti, so pa povsod možici ki nas usmerjajo v pravo smer. V steni je smer očitna in izjemno kompaktna čeprav na prvi pogled ne daje takšnega občutka. V zgornjem delu sem potegnil malo bolj levo kot štajerci ker se mi ni dalo čakati in se mi je po vrisu moja linija zdela "bolj prava". Še sreča, da sem se odločil tako saj sva kmalu slišala ropot skale, ki je šla poiskat prostor z manjšo potencialno energijo nekje v dolini. Sestop je izpostavljena plezarija solidne II stopnje. Potem pa še dokaj dolga pot do avta. Za takšen dostop in sestop bi si človek želel, da je smer vsaj 2x daljša.