Po Repovem kotu sva se sprehodila do snežišča, ga prečkala in nadaljevala po shojeni poti. Po dveh ovinkih se pot za Staničev vrh odcepi desno. Od tam naprej vodi razmeroma dobro uhojena pot oziroma grapa do slemena. Sledi krajši spust in obhod do južne stene Staničevega vrha, kjer se smeri razmeroma hitro najdejo.
Zamešala sva smer, saj sva se iz smeri Mrzlo postaja priklopila že v prvem raztežaju smeri Šepetanje, ki sva jo nato splezala do vrha. Smer ni ravno navrtana po standardu S1, prej bi jo ocenil kot S2. Kljub temu, da gre večinoma za platkasto plezanje, je na voljo veliko kompaktnih oprimkov za roke, zato bi smer vsekakor priporočal.
Z 60-metrsko polovičko sva se z zgornjega štanta po smeri Zatišje spustila do prvega sidrišča. Ko vrv ni bila več napeta, se je končala ravno nad sidriščem – imela sva malo sreče. Od tam sva se nato spustila neposredno skozi preduh, kar je abzajl začinilo z nekaj "romantike".
(razmere v južni steni Planjave na fotki spodaj)