V soboto smo se Klemen, Hrček (Mare za prijatelje) in jaz v zgodnjih jutranjih urah odpravili proti italijanski Zajzeri, z mislimi pri slapu La bella Furlana. Kljub rahli otoplitvi smo upali na razmere, ki nam bodo dopuščale vzpon. Od parkirišča dalje je po dolini speljana tekaška proga, katero Italijani zelo vestno urejajo in ta nam je omogočila udoben pristop, le zadnjih nekaj sto metrov smo po shojeni poti in plazovini prišli do izhodišča.

Prvi ogled slapu nas ni najbolj navdušil s kvaliteto ledu vendar je bila želja velika. Klemen je zapičil cepin in se pognal neznanemu naproti. Kmalu ga z Maretom nisva več videla, le padajoči kosi ledu in snega so nama dali vedeti, da se bori. Kmalu sva z Maretom dobila znak 'varujem' in se tudi midva podala. Slap je bil deloma votel, občasno smo slišali vodo, ki teče po steni, zmes ledu in snega nas občasno ni navduševala, cepini so včasih peli, včasih pa le potegnili skozi ledeno zmes...hmmmm. Vsaka čast Klemnu, ki je kot prvi v navezi suvereno kljuboval in iskal najbolj varne prehode in napredoval v ritmu, ki nam je ustrezal. Jaz sem se lahko kot druga v navezi le sproščeno in varno podala v pikanje ledu.

V zadnjem cugu nas led ni več prepričal, zato smo raje abzajlali na izhodišče in se predajali čudovitim pogledom.

Čas nam je dopuščal raziskati razmere pod Vršičem za pripravo na nedeljski podvig v Zimski smeri. Še dobro, da smo se ustavili ''pri Jožici'' in od kolegov Rašičanov do potankosti izvedli kakšno je stanje v tej smeri in s tem idejno in organizacijsko podprli uspešnost nedeljske naveze. Debate bi lahko bile še dolge, vendar je Klemna in Mareta v nedeljo ponovno čakalo zgodnje jutranje vstajanje...

Pogled na 'lepo Furlanko' v levem delu