Začelo se je 7.2. ob 5.30 v mestecu Ljubljana, ko sta se Grega in Tanja odpeljala proti sosednji Avstriji, v dolino Malta. Nihče od njiju še ni bil tam. V dolini je ob prihodu rahlo snežilo, parkirala sta avto tik pred tunelom, se opremila z vso ropotijo in zvončkljaje odkorakala skozi tunel. Za tunelom, na desni sta zagledala svoj izbrani slap Mittlerer Maralmfall, ki je izgledal obetavno. Sledila sta stopinjam, ki so pripeljale do njega in kar začela s plezanjem. In glej, v prvih metrih se Gregov cepin čudno zvije, zato se Grega spusti nazaj in ga popravi. Tanja vzame Gregove cepine, on pa nadaljuje z njenimi. V drugem cugu, ravno kjer se slap postavi lepo pokonci, ta isti cepin spet protestira. Tanja naredi par zamahov z enim cepinom, a dalje ne gre, zato se spusti do bližnjega drevesa, Grega abzajla za njo in spustita se do dna. Žal. Spodaj jima avstrijski plezalci ponudijo imbus ključek, a žal premajhen. Gresta do avta in glej ga zlomka! Grega najde ta pravi ključek v svojem avtu in veselo popravi cepin. Ura je še zgodnja, zato se zapeljeta do naslednjega slapu, po imenu Aluhol, do katerega naj bi bilo 45 minut dostopa, a hitra, kot sta, sta tam že po 20 minutah. Ne hvali dneva pred nočjo...pozabljiva Tanja se spomni, da je pozabila čelado v avtu. Nazaj dol in gor in časovnica je ustrezala tisti v navodilih. Ampak... vsaka stvar se zgodi z razlogom, ob vrnitvi so se naveze le sprostile in takoj sta lahko začela s plezanjem. Naveze nad njima so jima pošiljale razne pošiljke po zraku...od ledenih koščkov, reversa pa vse do cepina. Nekateri očitno res raje plezajo le z enim cepinom, Tanji to pač ne gre. Plezata in plezata, prehitita dve navezi. Smer je res fenomenalna! Ta štirka kar ne popušča, Gregovi cepini suvereno vriskajo v ledu. Do mraka je še slaba ura. Odločita se, da gresta do vrha. Ostale naveze že obračajo. Na vrhu se pripravita na abzajl in Tanja se spusti do štanta na drevesu, počaka na Grega in...krščen matiček! zdaj jima je protestiral pa štrik. Odločil se je, da mu je lepše zgoraj na štantu. Ponovno preplezata manjši skok, potem pa gre Grega nazaj do vrha, kjer pregovori štrik, da bo treba v dolino. Ker zvezde ne svetijo dovolj, prižgeta lučki in abzajlata ponovno do prejšnjega štanta in počasi do dna. Pri ruksakih popijeta ledeni čaj iz termosa (ki naj bi bil topel) in se spustita do avta. Gostilne so že zaprte, zato pojesta še zadnje sendviče, bureke, čokolade z okusom pomaranče, banane in vse to poplakneta s požirki ledene vode-čaja je zmanjkalo. Medtem pa ju je avto že pripeljal v Ljubljano.

Na dostopu je bil prhek sneg, spodi pa led in je bilo treba obuti dereze.

Prvi cug slapu Mittlerer Maralmfall...

...te dni naj bi bil eden redkih dobro narejenih slapov

Pogled po dolini navzgor...

Drugi cug: na začetku je bila debela plast snega, potem pa se je slap postavil pokonci

kmalu za tem sva obračala

Mravljišče v slapu Aluhol

Pogled s štanta, skritega za drevesi, zaradi raznih padajočih predmetov

Še zadnji metri...

...in začetek abzajlanja v noč.