"Nije dobro Bijelo Dugme; Nije dobra Katarina; Šta je dobro; Šta nam treba; Kičme, Kičme Disciplina" je škripalo iz zvočnikov in istočasno blagozvočno zvenelo iz mojih ust, ko sem se peljal mimo rdeče ožarjenih Kamniških Alp in Karavank. Duh 80-ih se vendarle prebuja. Z odmikanjem od Ljubljane se je radijska melodija počasi prelevila v kakofonijo, RŠ se je že skoraj poslovil. Vseeno postaje nisem zamenjal. Zvočna slika se je lepo ujemala z mojim dojemanjem sveta. Legendarni Kojin refren sem še kar ponavljal, tudi potem, ko sem na smučeh lomastil od Peričnika proti Luknji. Ko sem na strmih pobočjih pod Bovškim Gamsovcem zagledal gamse, pa sem se miselno prestavil še nekoliko nazaj, v otroška leta ter si pričel prepevati zimzelenega, Majdinega Ribiča, ki jo je ujel. Možgani so polni presenečenj. Tik pod vrhom sem mentalni radio izklopil in se po ledeni strmini, z aluminijastimi derezami, komaj prebil na vrh. In dol. S pomanjkljivo opremo lahko »nedolžna« tura hitro postane survival trening. Smučati sem začel petdeset metrov pod vrhom. Marko je tokrat počival a vseeno grozil, da ni rekel zadnje…

Led s severa je, Tomazinova tut. Pa kaj čakaste?

Očatova oz. Očova oz. Očkova oz. Očakova (je reku Marko) stena

Out of focus

Sanc v fokusu. Letos so ga preuredil v sankaško progo.

Mezinček je letos zapotulat

Gamsoti pod Pihavcem

Stena pa Cmir

Kanjavec

in njegov slap

Cmir...

Desno zadaj Bovški Gamsovec

Stena

Sfinga party

Bivak pod Luknjo v luknji

Markirana pot

Na tale raz sva z Buhom prilezla iz Mezinčka in prvič zarila v sneg. Drugič pa na vrhu (Buh prisega na razgled)

Fronta prihaja

itd.

Vrh. Tako se je svetilo zadnjih 50m.

Kriški podi, Razor...

Levo zgoraj špura na pomrznjeni podlagi

Za tiste, ki ne veste: to je megla vsakdana

Stopnice v nebesa in nazaj...

Dost je blo. Grem v savno.