Trilogija v petih dejanjih
V bistvu je smisel vsega življenja imeti se fajn. In če je napovedano lepo vreme in je v hribih obilo snega, potem se je pač potrebno žrtvovati in vzeti kak dan dopusta.
V petek se je tako dobila okrnjena Buško –Ljubljanska naveza in se podala na prijazen hrib nad Ukvami - Lepi vršič (Cima bella), ker pa je poleg še Kouk (Monte Cocco), smo skočili še tja gor. Smuka je bila fenomenalna, nekaj cm pršička na trdi podlagi je raztegnilo usta do ušes.
V soboto je bilo potrebno obdelati domače zadeve v Selški zadevi, da pa ne bi samo obiskovali žlahte, pa sva se zjutraj najprej povzpela na Dravh nad Soriško planino, nato pa še na Slatnik in potem hitr domu na klobase. Ker sva se potrudila, sva vozila tudi pršič.
V nedeljo pa se je spet dobila malce razširjena Buško – Ljubljanska naveza in naskočila Vrh Strmali (Forca dei Disteis) nad planino Pecol, kamor se je podalo kar nekaj turnih smučarjev, ki so se zapodili tudi v Škrbino nad Cjanarco, pa še kam.
Kljub nizkim temperaturam je bilo na sedlu prav prijetno toplo, spust pa je v zgornjem delu zaradi rahle skorje povzročil številne in zanimive akrobatske like, v sredini in spodaj pa je šlo kot šus do avta.
Takega izleta se bom še udeležil.
Bačko
p.s. Oseba, ki je na tem mestu ne bom posebej imenoval, pa ima po novem na pancarjih še tretji gumb – poleg pozicij ski in walk, ima sedaj še pozicijo talk.