Pokljuška potepanja
Kadar vsa plazovna opozorila blizu in daleč utripajo rdeče, je čas za kakšna potikanja po hostah, če pa je zraven še malo turne smuke, pa toliko bolje.
V soboto sva jo tako mahnila proti Pokljuki in se zataknila že na prvem zatrniškem ovinku, kjer naju je premamil celec na nekdanjem smučišču. Najprej dvakrat na Hutunjski vrh, potem pa za nameček še na Berjanco, ki pa je za celec za spoznanje prepoložna, je pa lep in samoten sprehod. Skupaj nabereva 800 višincev in sva zadovoljna. Ker zgornji šank že nekih dolgih deset let ne dela, jo spodaj mahneva še k jagrom na zasluženo okrepčilo.
Potem pa dalje par km z jeklenim konjičkom in nato še samotnih osem km, gori doli, skozi pokljuške gozdove. Večeri se, ko utirava gaz skozi gozd. Suho bukovo listje prične šelesteti v rahlem naletavanju snega, z jugozahoda se vlečejo sivi oblaki prihajajoče fronte, Spodnje bohinjske gore (Peči, pravi Mihelič, jim rečejo Tolminci) so že zabite. Sproti ugotavljava pasme različnih zveri, ki so hodile pred nama. V glavnem zverinski zajčki in srne, pa tudi jelen. Gaženje je naporno, ampak pred mano je »ratrak » in prav fino se šlepam zadaj. Skozi gozd prideva do zasnežene gozdne ceste, po kateri je neznani dobrotnik utrl gaz proti planini. Še malo in iz teme se izlušči znan obris »hiške za miške«. Kuriva, kuhava, pijeva, jeva, zunaj pa naletava sneg. Kaj češ več. Ponoči še vedno sneži, miši škrebljajo po podstrehi.
Zjutraj se na Svetovni dan snega zbudiva v sivino jutra, od vseh smrek se cedi, včerajšnji pršič se je spremenil v težak južni sneg. Odhajava domov, za vzpone ne potrebujeva psov, sneg se že brez tega lepi na smuči. Kljub temu kar hitro napredujeva in kmalu pijeva kavo z biatlonci.
Tudi takega izleta se bom še udeležil.
Bačko