Medtem, ko so nekateri osvajali Poldašnjo špico - Jof di Miezegnot (http://www.gore-ljudje.net/novosti/86645/) smo se mi isti dan lotili nekoliko zahtevnejšega cilja – Piparja. Pravzaprav se je tura iz štamfarije na začetku prelevila v prav dostojni alpinistični podvig. Celo do te mere, da sem na koncu ostal sam brez ekipe, torej jaz in Pipar, občasno pa mi je družbo delala tudi Sv. Marija, ki mi je dala vedeti, da se nahajam v posvečenih koncih, namenjeni izključno izbrancem. Da ne bom preveč redkobeseden naj povem, da Pipar sploh ni bil prvotni cilj temveč je to bila Krniška glavica (Jof di Sompdogna). Avtorju prvotnega izbora, ki je bil sicer tudi sam udeleženec ture se že vnaprej opravičujem, vendar je bil ta cilj meni osebno preskromen, zato sem hitro predlagal konkretnejšega – Piparja. Pa smo šli, nevedoč kaj nas čaka. Ture takšnega formata so mi še posebej pri srcu, ker ti ponudijo največ avanturizma. Le-ta se je začel z grebenskim prečenjem od Poldašnje špice pa vse do vrha Piparja. Grebenska rez te popelje mimo večih vojaških utrdb, na koncu pa pot preči pod velikimi stenami in te pripelje v čudovito in veliko grapo. Občasno sem se počutil kot v kaki galeriji. Na začetku je izgledalo, da ne bo večjih težav, kasneje pa se je izkazalo, da smo se zmotili. Z višino oz. napredovanjem po grapi navzgor se je večala tudi naklonina, z njo pa težave in čedalje večja izpostavljenost. Sam sem uspel izplezati ven, vedoč, da povratka nazaj ni, ostali ekipi pa svetoval, da se vrne nazaj po isti poti oz. da izpleza ven po zavarovani markirani poti – žal jim tudi tu ni bilo dano in tako sem ostal SAM. V roku 15 min sem dosegel posvečeni vrh Piparja. Naredil sem nekaj lepih posnetkov nato pa že ogledoval kje bom sestopil. Vedel sem, da tura zame še zdaleč ni zaključena in da je na moji poti še veliko neznank, kar mi ravno ni bilo v spodbudo. Kljub temu se nisem preveč obremenjeval. Sam pri sebi sem si rekel, da se bom že znašel kot sem se že velikokrat prej. In tudi sem se. S Piparja sem varno sestopil po skalnatem in v leden oklep odetem grebenu na sedlo, nato pa se z njega zapodil po grapi, ki se vleče ob Piparju globoko navzdol v dolino. Vmes sta me presenetila še dva skoka, ki sem ju obšel s pomočjo ruševja nato pa trčil na markirano pot. V veliko pomoč mi je bil tudi zemljevid – še dobro, da sem ga vzel s seboj. Z ostalo ekipo smo se ponovno srečali na Planini Somodogna in tako smo skupaj še v dnevni svetlobi varno sestopili v dolino. Žal mi je bilo, da s seboj nisem imel nekaj vrvi – tako bi lahko vsi stali na vrhu Piparja, vendar g. Pipar žal ni želel na svoje teme spusti več obiskovalcev.

Montaž

Bivak Alpini Gemona

Poldašnja špica

Po grebenu do Piparja (na sliki zadaj levo se vidi vrh Piparja)

Sledi prečenje pod velikimi stenami

Nadaljujemo po grapi

Sam izplezam levo iz grape ven in trčim na markirano pot, ki vodi do vrha Piparja

Vrh

Sv. Marija

Sestop po grebenu Piparja

Pipar

Mangart v zahajajočem sončku