Še pomnite nervozo pred izpiti? Moji metuljčki v želodčku tolčejo bolniško že lep čas. En majhen Erebia epiphron, pa se je le prebudil to soboto in povzročil, da sem še pred poldeseto opravil državljansko dolžnost – ja, danes je odvažanje sranja dnevno opravilo. Takle mamo. Lepo urejeno odlagališče se nahaja kakšnih trideset metrov pod smerjo Intenzivno.
Med zadnjimi si končno zategnem plezalni pas, nervoza na mravljišču Črnega kala, pa kar ne popusti. Hvala Bogu (ali tistemu tam zgoraj), da nas Blaž nažene v skalo, še preden se prvi zagrebejo za postajo Popo-Logaški, kjer se preverja prevezovanje in vse, kar je potrebno, da do tega sploh pride – če pride. Po navidezno lahkotni smeri za ogrevanje, ki jo napadeva z Deanom, vsak zase poskušava odmisliti dogajanje okoli naju. Mislim, da nama uspeva, saj se zapleteva v pogovor s prijetno blondinko – Tjaško. Menda, da je ena od smeri poimenovana po njej, vsaj tako je pričal nasmeh na njenem licu. Po neuspelem poskusu Deana v smeri, kličemo 112, nasikan dispatcher, pa je prepričan, da za reševanje kompletov ni na voljo prostega reševalca. Sva pa prva v čakalni vrsti za abseil. Prihaja trenutek resnice, treba se bo soočiti s Kito. Veliko se je govorilo in kjer je dim, je tudi ogenj. Kaj pa, če ni vse skupaj le del dobro izdelanega scenarija? Ne vem. Počasi in složno se odpraviva proti razglednemu stolpu. Tu sva, jaz in Dean. In seveda strog Kitin pogled. “Sta pripravljena?”, vpraša po tem, ko naju uradniško identificira. “Sva!”, oba v en tresoči glas. “Kurca sta! Nista!”*. Pa se je začelo. Pa naj mi ne zameri punca, katere imena ne poznam in se nam je pridružila malo kasneje, ampak hvala, ker si s svojo prisotnostjo vsaj malo razelektrila ozračje. In vse, z malo dodatne šole, je teklo kot po maslu. Saj je teklo ne, Kita? Štrik je prost in tudi midva.
Med plezalci se splaziva do naslednje postaje, kjer Mare z občutkom preverja izdelavo in uporabnost posameznih vozlov. Osmica je neke vrste primorska zabava na kmetih s tem, da se brez biča še konj ne premakne, v šestico pa “u lublan” zahajajo že vrsto let na kosila. Ko človek misli, da že vse ve, Mare postreže s par novimi fintami – kot vedno. Tenkju.
Dan se počasi bliža h koncu, ko se spuščam po Soncu popoldne. Nekateri še kar mislijo, da je poletje in se v čaru morskih spominov še zadnjič vržejo v Bilabong. Avstralsko angleška beseda “billabong”, drugače pomeni majhno jezero. Naša Tanja je smer vzela dobesedno in se v slogu pognala v globino. In to z najvišje altitude. Dean, brez besed opravi izpit.

Kaj pa ostali?

* Zaradi dramatičnosti besedila, so uporabljene bolj sočne besede. Drugače je Kita dečko na mestu in se tudi lepše izraža.

O izpitih letošnje generacije tečajnikov poroča tudi SundayNews.

Jurif v Poševni zajedi. Toliko preklinjanja do sedaj še ni bilo. Kot pravi, tokrat ni bil njegov dan, ni bil topšit.

Vse je treba znat. Tudi padanje v stilu.

Postaja Popo-Logaški.

Jure je bil jezen, ker se je nekdo useknil v smeri Sonce popoldne. Lepo je skliznil, ampak nič hujšega.

Ninja, osmica na pasu ni najlepša

Naša komisija je bila pozorna ves čas. Le kaj so vzeli, da so po nekaj urah pogledi še vedno tako strogi?

Razplezavanje.

Človek pajek.