Les dents de l'amitié
Imamo zgodbo - Les dents de l'amitié. Začela se je že prejšnji četrtek na kolegiju ferajna, ko se je bilo spet potrebno sprijazniti s trdo roko našega direktorja. Uči nas, da je treba bit’ odločen, če imaš opravka s hordo tečajcev, ki na srečo še niso “bezzubi”. Kljub nekaterim nergačem, ki so dobili pogum po prvem pivu pr’ Jocotu, direktor trdno stoji na svojih nogah. “Gremo v Kalnik – konec debate!”, zadovoljen nadaljuje s pitjem prvega piva in se pomeša med ostale. Še pozno v noč ne vem, zakaj bi še vedno rajši šel v Kamnik. Kakšna zmeda. Počasi presahne, ko na slepo stikam po črni jagodi (beri: “Blackberry”). Končno – alarm utihne. Vstanem, previdno zaprem vrata, da ne zbudim “naše”. Blag okus po kavi me spremlja, ko zapuščam stanovanje na Ljubljanski.
70. Umirjeno vozi tale Matjaž - pa saj je prav, se nam nikamor ne mudi in dovolj smo zgodnji. Točni smo. Sicer nam to kaj dosti ne pomaga, čakamo ostale, pravilo ničelne tolerance, pa gre počasi v pozabo. Vrata našega citroenčka štirikrat topo zaloputnejo. Via Kamnik – pardon, Kalnik (+46° 7' 57.55", +16° 27' 48.01").
Po več kot dveh urah vožnje, zavijemo desno na parkirišče pod planinskim domom, kjer nas že čakajo ostali. Zmrzujejo in obračajo poglede proti Staremu gradu, ki ga krasita dve zbledeli šahovnici in nekaj zidarskih odrov. Hrčki so na delu. Razvaline zaliva dobra skala. Kar čutim kako je hladna in mrtva. Vse se bo spremenilo v nadaljevanju.
Zob za zob (ali v prevodu: zub za zub), se razprostira greben Kalnika, ki ga obhodimo naslednji dan. Po nekaj premaganih stopnicah, počasi začne rožljati plezalna oprema. Ponovimo manevre, ki jih že vsi zelo dobro poznamo in izvajamo, preostanek dneva pa posvečamo N-smerem. Sektor Stari grad oživi. Prava uživancija, ko se z ure v uro izboljšuje še vreme. Mar si nismo tega vsi želeli? Vsak izmed nas se ukvarja s sebi primernimi problemi, kot je na primer Šest Be, ali Turbo limač, pa na primer Cuker na kraju … pa tale je luštna – I.M.T. (i mi tucamo). Upam, da je tisti večer vsaj eden “tucal”, pa da ni ravno iskal lukenj v steni.
Dan se nagiba v noč in ogenj le počasi pridobiva na moči. Skozi igro se spoznavamo še bolj. Primož, Urh, Tomaž, Jurček, Miša, … Miša, …, Miša, … nekateri so že v elementu, ki ga samo še izpopolnjujejo pozno v jutranje ure. Nekateri celo do vrelišča. Do jutra spim na robu prepada, na skupnih ležiščih, pa imamo vsaj eno miško.
Prebuja se soba štiri in počasi v jutro pokukajo tudi zaljubljenci v sobah šest, sedem, osem in devet. Veter razpodi oblake, linije so čiste in premagljive.
Pred nami je še en plezalni dan, nad nami pa modro nebo.
Les dents de l'amitié – zob prijateljstva, to je tisti, ki smo ga našli čisto na koncu in nas združuje v popolnosti. Ohranimo ga tudi v bodoče.
Nagradno pitanje. Koja je Ivka i koja Božica?
Kakšen prijem je pa tole? Mogoče "povucisistem". Ne bomo nič okol' govor'l.
Tampon med dvema generacijama tečajnikov.
g. Sardine!
Borba in olajšanje.
I was here ...
Krvava smer za tečajnike. Videli tudi bolj modre poteze.
T' sredn' obvlada. Zakaj ne bi tudi mi?
Klasika. Ženski klepet, vreme pa se kar drži.
Zdaj vem kaj pomeni plezat z rdečo piko.
Kdo je moder? Dober je tale moder!
Popo in Jurif. Izkušnje in topšit.
Za ravnatelja je dobr. Logaški.
Še ena smer z rdečo piko. Razkorak spet ni optimalen.
Luka. Probably the best climber on the scene. Popo, dej zmenta se - v miru.
Trio adio.
Blagoslov.
Čas za malico.
... a ne Mare? Dobra papica.
Jurij in njegova lučka.
Late Night Show
Jurif in Logaški
Čao alka ... tretje mesto Jurij in Tanja.
Zmagovalci alke.
Ogrevanje v nedeljo.
Z vrha proti Zahodnemu grebenu.
Na vrhu.
Brez besed.
Akvarel.
Grebenska zgodba.
Daleč.
It doesn't metter if you are Black or White. Sam da si ČAO ...
Šesti zob ... še pet.
Možic.
Zmaga.
Cesta.
Vrnitev odpisanih.
Mare in Margareta. Malce utrujena.
Popo in njegova senca.
Ko Terminator stopi skozi vrata ...
To je razkorak Tina ...
Še malo ... Popo Quattro
The final ascent ... for Miha Popovic & Grande Sesto.
Prijatelja.
Popo v Šestem Zubu.
Les dents de l'amitié.