Odpravila sva se v Logarsko nekaj splezat, pa naju je tam najprej pozdravil konkreten dež. Ker je bilo spodaj vse megleno, sva se z avtom zategnila višje do Bukovnika. Oblačnost se je začela trgati, dež je ponehal, zato sva jo mahnila pod steno Male Raduhe. Prideva pod steno, stena vsa mokra, curlja, kaplja in zaudarja od crknjenega gamsa. Čakava, večna optimista, da se stena morda le posuši ter da Raduha odgrne svojo megleno zaveso. V tem času ogledujeva strm Edijev steber in kako bi se lotila prvega cuga Zagorčeve smeri. Študirava gibe. Bla sva že na tem, da napadeva kar v mokrem. Sej veste, če hočeš bit dober moraš trenirat v vseh mogočih razmerah. Tko pravi Knez. Ampak blo je tko megleno in depresivno, da sva raje spakirala in šla nazaj v dolino. Tam naju pozdravi sonček, narava se je sušila, prav tako pa tudi plate v Klemenči jami. Ker so bile 90% suhe, sva jih tud napadla in v hitrem slogu pospravila dve daljši, navrtani smeri. Potem pa sva jo zadovoljna pobasala domov. Dan je bil lep, trening je bil tako kondicijski kot tudi plezalni, na koncu pa sva v Trzinu še zmazala vsak svojo pico, pridružil pa se nama je še Peter. In tako se je končala prva nedelja v mesecu septembru 2012.