Dabarski kukovi
Zgodba o Dabarskih kukovih gre približno takole: v Dolomitih je bila konec tedna slaba napoved. Kot alternativa je padla odlična ideja za Dabarce. Tja so se odpravili že v četrtek Lola, Tanja, Danilo in Janez. V petek smo se pridružili še Luka & Alenka in Darja, Sabina, Grega ter jaz. Izbira se je izkazala za izvrstno - ekipa, vreme in destinacija so formirali idealno kombinacijo.
Načrtovali smo, da ostanemo do nedelje ter v zastavljenem zaporedju izvajamo aktivnost "PPPR" (plezanje - plavanje - pivo - riba -> plezanje - plavanje - pivo - riba), skratka uživamo. Plezarija v dopoldanskem času po beli čvrsti skali nam je bila nadvse všeč, popoldne pa smo se hladili v čistem morju in ob mrzlem pivu. Zvečer pa - ribica. Imeli smo se luštno, a vsaka stvar enkrat mine in v nedeljo smo se (ekipa Darja, Sabina, Grega, Saša) ob sončnem zahodu odpeljali Ljubljani naproti...
... že po nekaj metrih nam je postalo jasno, da daleč ne bomo prišli, ker se je tudi naš Volvo odločil, da domov noče, kar je izražal z izvajanjem nekakšnega mota v slogu: "NNNN" (ne naprej, ne nazaj -> ne naprej, ne nazaj). Tako smo dobili priložnost BREZ možnosti izbire, da naš "Vikend v Dabarcih" prerangiramo v "Podaljšan vikend v Dabarcih", pokličemo v svoje službe s prošnjo za 1 dan dopusta in ostanemo do ponedeljka. Lahko bi rekli, da nam je avto pravzaprav naredil uslugo. Počitek, zajtrk v idiličnem okolju in kopanje so se prav prilegli.Tudi akcije ni manjkalo, kajti v ponedeljek zvečer je Volvo ponovil svoj "NNNN".
Malo smo se mogli znajti, da smo se do torka zjutraj le narisali v Ljubljani in zasedli svoje standardne tedenske pozicije. Hvala predvsem Alenki in Lukatu, ki sta bila super odzivna asistenca 4 Sticky ČAO-tom! Volvota smo zaenkrat pustili v Dabarcih in imamo vsaj razlog, da se bomo v kratkem vrnili še kaj splezat Do takrat pa se z Gregatom voziva s kolesom.