Friko in Sivi volk v Klemenči peči
Z današnje plezarije sva s Primožem prišla domov pod močnimi vtisi. Kako da ne, če pa sva v Klemenči peči zategnila dve dolgi in težki smeri. Dan sva izkoristila maksimalno možno. Pod steno sva prišla prva in tudi zadnja odšla. Zadnje raztežaje v Sivem volku (VI-/V, 220 m) sva plezala ob sončnem zahodu, volk pa je na vrhu smeri tulil aaaauuu, kako je blo fino, noro, aaauuu. Res, kaka huda plezarija je to bila. Sicer pa sva danes poravnala vse dolgove od lani, ko sva morala zaradi mnogo slabše forme v Sivem volku že v 1. raztežaju obrniti. Tokrat pa sva ga ugnala vse do vrha. In še več, isti dan sva splezala še težjo smer Friko (6a+ oz. V-VI, 120 m, prva plezala Janez Jeglič in Franček Knez, l. 1983), torej, ko sem bil tri leta star. Smer Friko je zelo lepa, a zahtevna smer. Svedrovci so si precej bolj narazen kot v kakem plezališču, zato je dobro, da si dobro vplezan in da lezeš vsaj 6b, potem se boš v smeri dobro počutil. Izredno lep je 4 raztežaj, ko plezaš izredno lepo poč, lepi prijemi v izredni izpostavljenosti. Najtežji raztežaj v Sivem volku bi ocenil z 6a+. Smer je s svedrovci zelo alpsko opremljena, kar pomeni, da so precej narazen (prav tako so otoki praznine!!!), smer konstantno drži, plezati moraš konstantno na noge (tudi na trenje) in na ravnotežje. Tudi za to smer velja, da si dobro vplezan, če se želiš počutiti dobro. S Primožem sva obe smeri plezala izmenično oz. enakovredno. Meni je uspelo obe smeri splezati prosto.
Pod steno. Želja je bila tudi Mrtvaški pajek, a sva rekla, da bo tudi smer Friko čisto OK.
Pogled na steno. Ja strma je, pa tudi gladko zgleda.
Brez tega tuki ne gre!
Prvi raztežaj je žrebal Primož in je lahek.
Naveza v sosednji steni.
Prvi resni raztežaj, katerega sem potegnil. Ni bilo lahko, sploh zato, ker je bilo zjutraj še precej sveže pa še vplezan nisem bil.
Primož v nekoliko lažjem delu 2. raztežaja.
A le za kratek čas.
Potem sledi delikatno plezanje.
Primož v tretjem zahtevnem raztežaju. Vem Primož, da ti ni bilo lahko. A vendar si plezal carsko.
Ja, ko si na štantu varno pripet je vedno lepo.
V zgornjem delu smeri Friko. Zadaj desno se lepo vidi Zob, na katerega sva s Primožem zlezla lani.
Pogled na vršni del stene. Mrtvaški pajek gre čez rumeni del.
Smer Friko pa se temu delu izogne levo. Na sliki je poč, ki ponuja izredno lepo plezanje. Tu je veliko možnosti za varovanje z metulji predvsem BD št. 1, BD št. 2.
Avtoportret.
Pa Primož.
Pred nama je še zadnji raztežaj.
Zadnji raztežaj. Od spodaj navzgor zgleda otročje lahko. Ko pa začneš plezati pa ugotoviš, da je zopet težko (6a+).
Primož skoraj na vrhu.
Razgledi so zelo, zelo lepi.
Naveza v sosednji steni (spodaj na sredini).
Na vrhu.
Zadovoljstva res nisva mogla skriti.
Če dobro pogledaš sliko, dva plezata smer Friko. Tam sva midva ne dolgo nazaj plezala.
In ker sva bla nabrušena, sva šla še eno - Sivega volka (na sliki se lepo vidi Zob - priporočam, da ga osvojite, ker je lep razgled z njega - najlažji dostop do vznožja Zoba je po smeri Sarti!).
Primož v Sivem volku.
Sivi volk grize...
laja...
renči...
praska...
vendar Primož se ne da...
Plezanje poteka konstantno po platah. Veliko na trenje in tudi na ravnotežje.
Izpostavljenost je ves čas solidna.
Primož na sidrišču.
Naslednji raztežaj je njegov.
Ta je bil spet moj.
Fajn je plezati izmenično. Tako je lažje za psiho.
No, tole je pa tale Zob. Res je veličasten!!!
Razgledi...
tja daleč...vidi se Ojstrica
Zadnji raztežaj je bil zopet Primožev.
Zelo, zelo lep in nad njim (na sliki se ne vidi) te čaka hinavska plata, grifov ni, je samo strma plošča, plezanje pa je izključno na trenje - zelo, zelo delikatno.
Raduha.
Sončni zahod.
Ojstrica
Konec...blo je fajn. S Frikota sva abzajlala nazaj pod steno, s Sivega volka pa sva sestopila peš v dolino.