Saga o Ašotu
Tale čudaška štorija sicer paše k predhodnemu vikendu, v resnici pa traja že dve leti, pa morda še bo, kdo bi vedel...
Torej prejšno nedeljo "snubca" le potrkata na prava vrata in ta se odpro...
Začelo pa se je že lani, ko so me po obisku Dolomitov gore po več letih spet poklicale. Ouua, zavoham frende, jebice, kladu, kline...pa visoke stene. Miha, prsti me srbijo po 500m+ stenah in rad bi kaj resnega tud v naših hribih plezal, recimo kako daljšo klasiko, recimo znamenitega Ašenbrenerja!! Prve korake v plezanje sem jst Mihata vpeljal že pred leti, sedaj pa - ko je Jemček postal že pravi hribovski gams in ravnatelj AO šole - pa je čas, da se mi malo oddolži.
Ok, pa pejva že takoj za vikend. No, v Tamarju sva bila le malo bolj razsodna in za začetek za "vplezavanje" naskočila "samo" Belač-Zupanovo v Šitah, Ašo pa naj bo za naslednjič. Zupanova naju je zadovoljila, apetiti pa so narasli. A se nato računi niso izšli, Ašo se nama je izmikal in izmikal, večinoma zaradi precej nestanovitnega vremena, nekaj je bilo dopusta, pa midva sva se časovno križala in sezona je bila mimo.
Ok, bova pa plane preložila na naslednje leto. Sledilo je veliko frikanja, pa zimska sezona polna novih alpinističnih doživetij, pa nekaj super obiskov Paklenice, vmes pa je Gost vse pogosteje gostoval pri ČAO-tih in neformalno postal že kar del ekipe. In ko se začne poletna hribovska sezona se Gostu vse rahlo zalomi in jih v eni turi dobi lepo po nosu. In od posledičnega tresenja v krušljivih II-kah do Ašota je dolga... Pa gre, počasi z nabiranjem hribovske kilometrine se tudi psiha počasi sestavlja in ko misel na Ašota spet postaja vse bolj vabljiva, jo Mihatu zagode ahilova tetiva. Ne moreš verjet, očitno res ne gre. In nič ne pomaga, če ga vsak vikend gnjavim, če je že kaj bolje... pa se tudi to nekako obrne, ok, tale vikend Luka pa si rezerviram zate. Hm, kam pa? Kaj se pa da plezat okoli Bovca kjer bo ČAO vikend? Eh, kaj, v Ašota greva, je odločen Miha! Uaaaa, ne morem verjet! Takoj se pri treh, ki so ga že plezali, pozanimam o detajlih, kak je dostop, kako sestopiti, opis imava, sicer vem pa sliko že na pamet. Potrebni dodatni čas si kupiva s spanjem v Tamarju in dostopom v trdi temi. Ob svitu v meglenem vremenu naskočva Ašota... hehe, to zgodbo že poznate! Seveda dobiva Dvojko, ko pa sva zagreta "snubca" trkala na napačna vrata in naskočila sosedo najine želene lepotice. Šele po nekaj raztežajih namreč ugotoviva, da Ašota pač plezava v napačni steni! Da sva pravzaprav falila tudi goro nama postane jasno šele po par dneh, ko dobiva dodatne vrise smeri.
In ko se zdi da je tudi letošnja sezona pase, inidjansko poletje presenetljivo še kar traja in nama ponudi še en vikend povsem stanovitnega in sorazmerno toplega vremena. Take prilike pa menda ni za izpustit, mar ne?!?
Tokrat sva se še bolje pripravila: predhodni vikend sva se kot naveza vplezavala v VI-icah smeri ZSZ - 240 m stena Velikega Skednja visi kar v celoti!
Ja, lepo visi 
Ker sva zadnjič pogrnla iz predmeta Orientacija - sva si tokrat pridobila še prav ilustrativno vrisan potek smeri gledano od vznožja, z vrisanimi vsemi orientacijskimi točkami in natančnim opisom dostopa, hvala Jiri!
V Tamar sva se podala že predhodni dan in to v svetlem...in si poslikala obe lepotici - prvič naju je zavedla Zadnja Mojstravka v sredini
Tale je pa ta prava izbranka - Travnik
Prav potrudit sva se morala, da sva jo zadnjič v temi zgrešila, uf!
Grabni te namreč kar vodijo k dostopu
Ok, tole je torej pravi vstop
in takole gre najin Ašo!
In še v osrednjem delu (kot sva jo plezala)
Tako pripravljena in nabrušena sva dostop lahko opravila tudi v trdi temi in tako končno potrkala na prava vrata
Vstopni del je nekoliko nebodi-ga-treba vijuganje po precej kršastih prehodih pod strehami na desni do končno lepe in lepo izpostavljene prečke v levo
do markantnega jamarskega kamina
ki ga je Jemček na človeka-jebico suvereno sprašil. V mokrem zna biti najbrž res kar delikaten.
Potem pa se začne prava, lepa, odprta plezarija
Vilice v originalni smeri me kar presenetijo
s svojo previsnostjo! Pa tud dvojni oz. trojni cug ob dobri nabitosti ni ravno pametno vlečt...
Kar navijaško za VI-ico!
Naslednja VI-ica je že bolj humana
Miha jo lepo pofrika
Najprej lepo prečenje čez bele trebuhe
in nato po še lepši poki
Prijateljska pomoč ni potrebna 
Navdušujoča izpostavljenost - zdi se, da bi lahko kar pljunil v podenj
Nadaljevanje po belem stebru
z drobnimi grifi in slabimi stopi
Miha bi z brobenostjo in preciznostjo še frikote navdušil
Miha grize naprej
V tem delu se zdi Miheličeva skica ne povsem točna - kilne in lepe prehode sva našla desno in ne levo od strehce navzgor
Zasluženo tihožitje
Sledijo res prvovrstni prehodi po pelih ploščah pod velikim odlomom v levo, kjer se priključiš na Debeljakovo varianto
Že kar frikovsko plezanje po kompaktni skali
Miha me je s svojo nepopustljivostjo
in plezanjem res čist navdušil!
Nadaljevanje po pokah do začetka zajede
Po konstantnem in zahtevnem plezanju od kamina naprej (V-VI) sledi še lep in po moje najbolj zahteven raztežaj, ki se ga sedaj običajno pleza direktno - torej levo od streh in nekoliko kršastega Bunkerja, ki je nad prvo streho v desno
Kompaktna skala in lepa poč - je bilo potrebno kar pofajtat (po moje več kot le VI)
Pogled na Bunker v desno
Nadaljevanje po Rampi, ki nudi lepo in mestoma še delikatno plezarijo
In prav na koncu Rampe, po dobrih 10 urah navdušujočega in zahtevnega plezanja in z občutkom olajšanja da sva z vsem težkim dobro opravla - verjetno trenutek nepazljivosti ob manevrih s štrikom - nama kamen prihrani lažje izstopno poplezavanje po gredinah in sončnem grebenu in priskrbi ekspres povratek!
Čelada odlično opravi svojo funkcijo, glava cela, hvala Bogu!
Ja, čudna je tale zgodba o Ašotu... očitno jo je res treba dobit po trmasti betici...
Ma kdo bi vedel, morda sva se pa lepotici zadnjič preprosto zamerila, ko sva jo zamenjala za njeno vitko sosedo!