Začelo se je že takrat (13.8.2011), ko sva z Grego plezala Skalaško in Gorenjsko smer. Med plezanjem, zlasti pa, ko sva stala na vrhu Gorenjskega turnca sva se močno nakurila za Čopov steber, saj je bil tam tako blizu, da ti oči kar same uhajajo tja v steber. Stvar je malce nato potihnila, velika želja pa nikoli. Klic prejšnjega tedna s strani Grege, češ, daj greva splezat Čopov steber je sprožil tole akcijo, da sva včeraj res šla udejanit in splezat veliko triglavsko klasiko. Sam pri sebi sem potreboval en dan, da sem zadevo dobro premislil in se dokončno odločil. Priznam in mi ni težko povedati, da sem imel do smeri velik rešpekt, kar pa je tudi prav. Dodatna teža zame pa je bil Grega, čeprav zelo dober soplezalec sem vedel, glede na njegov status komaj rojenega plezalca, da nanj v težkih delih ne bom mogel računati, temveč zgolj na svoje plezalske sposobnosti in izkušnje. Vendar je bila odločitev glede izbire soplezalca prava, saj se z Grego kot naveza zelo dobro ujameva, Grega je tja do IV. plezalne stopnje povsem suveren kot prvi v navezi, kot drugi pa brez problema zleze petico in tudi še kaj več, lažje plezalne odseke pa je sposoben opraviti tudi brez vrvi, pa že prej sva veliko smeri skupaj preplezala, zato odločitev res ni bila težka. In tako se je včeraj, 3. septembra 2011 le zgodilo...občutki na vrhu so bili nepopisno lepi, osrečujoči, stisk roke in objem s soplezalcem pa prav tako. Jaz sem bil še dodatno vesel, ker mi je uspelo smer v celoti splezati prosto. S časom sva bila zelo zadovoljna, saj sva bila na Gorenjskem turncu v dveh urah, kar je bilo tri ure prej kot prvič, ko sva plezala Skalaško in Gorejnsko smer. Tako sva bila na Gorenjskem turncu že ob 8.00 uri zjutraj in tako sva imela za Čopov steber časa praktično cel dan. Za celotno smer (Skalaška + Čopov steber) sva potrebovala dobrih 10 ur. Šlo bi še hitreje, če bi v Čopu plezala daljše raztežaje, a sva se raje odločila za krajše in tako počasi vendar konstantno hitro napredovala vse do vrha. Če nama je bila prej Skalaška smer smer, nama je bila tedaj ta smer zgolj dostop do smeri. Smešno, a resnično. Vreme pa je bil bomba skratka lepo, toplo kot nalašč za tako lepo smer velikega formata. Če pomislim, sta bila prva plezalca (Joža in Pavla) res carja...da so tole plezali z gojzarji, da o zimski ponovitvi raje ne govorim. Sploh mi ni jasno, kako so prišli tod čez v trdi koledarski zimi.

Zgodaj zjutraj...

...midva pa že skoraj na vrhu Gorenjskega turnca.

Čopov steber

V Skalaški smeri sva se varovala le na ključnih mestih, ostalo sva splezala nenavezana.

Gorenjski turnc

v knjigo pa sva napisala...

Gorenjski turnc

Čopov steber in začelo se je...

Pogled na vzgor pa...hmmm to bo še zanimivo...

proti vrhu stebra...

od tu dalje pa so se začeli ta težki cugi

Gregatu je šlo prav super.

No, to pa je ta mizica o kateri je govoril že Miha. Mihelič pravi, da je na to mizico prava umetnost splezati. Čisto lahko ni, so se mi pa zdeli prvi resni raztežaji dosti težji.

Znamenita prečnica.

Spodaj pa veličastna izpostavljenost.

Zmaga. Čez sva!

Tale klin sem šparal prav zato smer, a ga nisem uporabil. Od kar sta prva plezala to smer je sedaj minilo že 66 let.

Na vrhu stene. Vreme pa za prste obliznit.

Triglav s Sfingo.