IGRALCI:
Aljaž alias Kobra
Lola
Sabina
Boško alias Viking
STRANSKE VLOGE:
Irena Baraga
Katja Rade
UVOD:
Všeč so mi tele gugl prevodi.
Sej bi prej napisal tale prispevek, ampak računalnik ni hotel prebrati mojega prstnega odtisa. Očitno sm v soboto opravil dober piling!
ZGODBA:
2 navezi, 4 plezalci, 4:16 je bla ura ko smo zakorakali skozi vrata (Šlajmarjevega doma) po dolini Vrata. To toplo jutro smo si zbrali za bližnje spoznavanje s STENO. V želji po čimprejšnjem druženju z ostalo ČAO čredo spodaj v dolini, smo izbrali Kratko nemško z Zimmer-Jahn izstopom. No, končalo se ni čisto tako.
Pogled na skico, pogled na steno, pa nazaj na skico in na koncu nam je uspelo, zgrešili smo začetno linijo smeri. Po začetnem šoku in dvomu v glavi, če je to kar plezamo res III, kot je velevala skica smo po 2 urah ugledali zarjavele kline. OK, zdej smo pa na pravi poti. Kobra je reševal orientacijske uganke, Lola pa je morala plezati tako, da sva ji s Sabino lahko sledila. Nekako nisva hotela ostati sama v Steni, čeprav plezarija ni bila tehnično zahtevna.
Občasno navezani in razvezani smo se vzpenjali vse višje. Skala je bila dobra, sonce je žgalo, od nas je kapljalo.
Vlečenje vrvi v tako razgibani smeri je še dodatno ožemalo naša telesa. Tudi mi smo začeli videvati sodčke piva in se medsebojno spraševati; ej, kolk maš ti še za pit?
Proti koncu Zimmer-Jahn izstopa smo dihiteli navezo Irena-Katja in se odločili skupaj nadaljevati preostanek poti. Več nas je, lažje in lepšejše nam bo!
Splezamo na vrh in čeprav je ura že 19 si vzamemo par minut za počitek, za sendvič, za zadnjo kapljico vode. Medtem ko ležimo, Sabina nenadoma zavpije; Pazi Katja, pazi osa!
In Katjo piči osa, pod Triglavom. Moraš met pa res srečo.
Par minut še zremo vso to lepoto okoli nas nakar oprtamo vso opremo in nazaj v dolino, čez prag. Ko pogledaš dol proti Aljaževemu domu se še nevešči orientacije zave da bo pot dolga. V dobre pol ure najdemo markirano pot. Voda poide. Ob našem skupnem slikanju tudi sonce zaide. Prelepo, ampak časa za uživancijo ni. Čelke na glavo in skupaj z gamsi po potki navzdol.Naslednje 2h se izmenjujejo melišča in klini. Šum potoka v dolini nas kot magnet vleče in nam daje dodatno energijo. Požirek mrzle vode končno steče po naših suhih grlih in pogled se ozre gor, proti zvezdam. Tukaj jih je več kot v mestu. Tudi v STENI vidimo odsev svetlobe. Lahko bi bil kdorkoli.
Pol ure hoje in uho skozi gozdiček že sliši znane glasove. Vsi so zbrani in vsi nas čakajo. Čestitke in pivo namesto medalje. Objemi, komentarji in občutki. Ura je polnoč, ravnatelj pa pravi; niste zadnji.
EPILOG:
Ne podcenjuj smeri v gorah, čeprav se le ta imenuje Kratka nemška ali Lahka ljubljanska. Pridevniki kot so; pripravniška, začetniška in podobni so verjetno namenjeni izkušenim alpinistom in ne začetnikom!

...in zdej še slikce od Lole in mene.

dobro uro po odhodu iz postelje

THE STENA

Dolina VRATA

Kobra

Viking

Sabina

Stara mama od Svinge?

Mi se mamo radi 1

Je to delo Mihata in Kite?

Tako pa samec uveljavi svojo besedo. Samo v živalskem svetu...

tole pa še Bojan iz risanke ne bi boljš pobarval

kolk se mamo radi 2

Jst sm tisti največji, k mu mal ušesa štrlijo

Če si dober plezalec bolj redko vidiš nenačrtovane sončne zahode, to je začetniški privilegij!

Lola