Trikot
V soboto sva se s Primožem Sedejem podala v 500 m klasiko Trikot v severni steni Dolgega hrbta. Smer je lepa, ravno prav zahtevna, predvsem navdušujoče pa je plezanje po osrednjem strmem delu smeri preko pretežno kompaktnih belih plošč, ki jih začinjajo previsni prehodi. Da se je lok zgodbe lepo napel, je po izstopu iz strmejšega dela stene poskrbela konkretna ploha, ki naju je pošteno naprala, zraven seveda še skalo. No, pa še dve navezi v isti smeri - štajersko in kranjsko.
Snežišče na dostopu sva obplezala po levi robni zevi gledano navzgor; še hitreje je šlo štajercema preko cik-cak gredin nad nama, počasneje pa kranjčanoma po desni strani ledenika
...Beton in Urban - res fejst fanta, izkušena in potrpežljiva - nč nergala tud če sva kje kvačkala in to kljub temu da sta nama dala na vstopu prednost!! Zanimivo, sva se pa z Urbanom srečala že spomladi v Anića Kuku
Lepi zahtevni raztežaji smeri so počasi šli proti koncu, prav zahrbtno ne tako počasi pa so se nabirale meglice in ko po Miheličevo "se svet končno nekoliko prelomi in z olajšanjem stopiš na prijaznejšo polico"...
...se je konkretno uscal! Oljašanje pa tako! :S
Že mokra se zvlečeva pod nekak previs, kake pol ure vedriva in ko tudi ta spusti in nama debeli curki lijejo za vrat, se ti zazdi plezanje naprej po mokrem še najboljša rešitev - še dobro da se je stric Mihelič tu pri oceni zmotil (V) in je previs v originalu štirica s kar velikimi grifi.
Se je pa skala še kar hitro sušila in če kasneje spet ne bi pršilo, bi mrbit izplezali celo že v suhem