V nedeljo je bilo sončno in toplo. V listnatem gozdu rahlo poraščenem s travo, je bila temna prst primerno gojišče za številne gobane, večinoma jurčke. Z Alenko sva jih nabrala dobri dve kili. Sledilo je kosilo: za uvod jurčkov carpaccio (surovega mladega jurčka, lahko tudi brez zajedavcev (razen, če ste zapriseženi mesožderi), posolimo, popopramo, polimonimo, poolivnooljimo in pojemo), nato jurčki z jajčki ter za konec domač jagodni sladoled, brez jurčkov. Alenka je po izvrstnem obedu ostala doma, jaz pa sem se s Tino odpeljal v Dolomite, pod Tri Cine.
Tudi ponedeljkovo jutro je bilo brez oblačka. Rahel vetrič naju je občasno hladil v odlični smeri Ötzi trifft Yeti, 7a+, 300m.
V torek zjutraj je ura zvonila ob pol šestih, vstala pa sva ob sedmih ter se izpod Cin prestavila pod Tofano. Podprta s slabim opisom, sva najprej tavala pod napačnim stolpom, nato pa le pravilno vstopila v smer Compagni di merenda, 300m, 7b. Moram priznati, da sem si športni karakter smeri, kot ga v opisu obljublja Massimo Da Pozzo, drugače predstavljal. In ker živimo v času enakopravnosti med spoloma in ker je bojda patriarhat v zatonu in zatorej dame nimajo vedno prednosti, je Tinca slednjo prepustila meni. In sicer od začetka do konca smeri. To je bil odličen dan za trening, predvsem glave.

7a+, Tinca išče Ötzija pa Yetija

Zgoraj spokojna tišina, spodaj turistična masovka okoli koče Lavaredo

6c+, 40m plezalnega presežka

Avtofokus

7a+, uvodna prečka po sumljivi luski, nato tehnikalije

Kdo se reži spodaj, Öetzi ali Yeti? Mi2 greva še vedno gor

Uživala sva v Mali Cini

Naslednji dan v Tofani, Tinca pri prvem svedru

Skala je vrhunska

Smer odlična

7b, ne vem kdo je namontiral prusik v zadnji sveder na koncu cuga, mi je pa definitivno zjebal sajt in prosto ponovitev, ker sem ga hotel s slabih grifov vpet. Razdalje med svedri so velike in podaljški mamljivi. Da Pozzo zavrta tam, kjer se da najboljše prijet.

Sem gor sva zlezla