Preden mi je mentor pobegnu v Ameriko, ga je bilo potrebno še malo izkoristit. Tri smeri v enem tednu se sliši kar lepo in res je bilo tako. Dobro sem začutil čar hribov in, da je priprava na turo tu morda res pomembna. Da se tudi v tevicah kam pride, ampak še vseeno - čez dobre čevlje ga ni. In to, da topla oblačila niso samo stvar, ki jo moraš napisat v izpitu pri vprašanju obvezne opreme zato, da je ravnatelj vesel in ti da točko, ampak ko se treseš na štantu z veseljem potegneš iz ruzaka svoj goretex. Ja, ja, od teorije k praksi. In praksa se je začela preteklo nedeljo, ko smo se odpeljali proti Vršiču, da kljub slabi napovedi poskusino kaj splezat (letošnji tečajci smo res neumorni in nič nas ne ustavi). Tako sva z Miho plezala v Jeseniški smeri v Nad Šitom glavah, Jurij in Lola pa smer Stoletje. V četrtek si je Miha spet vzel čas za svoje učence in naju s Tanjo peljal v Severni raz Mojstrovke, ki bi ga mirne volje preimenovali v Podrtega. Ampak vseeno, dobra šola, da lahko spoznaš, kaj pomeni beseda krušljiv. Sledil je sestop v temi, kjer sta nas pri avtu že čakala Miša in Luka, ki sta se lotila Jeseniške smeri v Nad Šitom glavah. V soboto me je ravnatelj spet vzel na plezarijo, tokrat v Kogel, smer Češnovar Sraka, za katero lahko rečem, da gre za napeto plezanje v dobri skali - od začetka do konca. V smeri sta nama družbo delala Dominika in Matej. Najlepše pri vsem tem pa je, ko prijetno utrujen sediš v domu v Kamniški Bistrici, piješ pivo in gledaš preplezano smer ter skupaj podoživljaš trenutke na turi. Čakaš, da se s hribov vrnejo še preostali prijatelji (to soboto smo bli ČAO-vci glavni v Kamniških - v Planjavi so plezali še Saša, Miša, Mirko in Darja) in, da slišiš še, kako je bilo pri njih.