Mohar - 2605 m
Podaljšan konec tedna in odsotnost dela bovško ljubljanske naveze, ki
se je podila po Visoki poti ter prekrasno vreme, sva izkoristila za
kratke TS počitnice v koči Sadnighaus (1880 m) na Avstrijskem Koroškem,
kjer se je oskrbnica koče izkazala z veliko ljubeznivostjo in odlično
kulinariko .
Lahko dostopni vrhovi, ki se kot pahljača raztezajo
okrog koče, so z višinsko razliko med 800 in 1300 m dostopni v 2,5 ? 4 urah. Prvi dan sva glede na
pozen prihod skočila na hišni hrib Mohar (2605 m), ki pa nama večinoma
ni nudil nekega posebnega smučarskega užitka, saj je bil sneg uri
primerno "predelan". Smučanje bi večinoma lahko označili kot ribiško kočarjenje -
z dilami se potopiš do samega dna in postrgaš vse, na kar naletiš. Je pa
res, da sva zvečer na oglasni deski opazila opozorilo lokalnega
bergfirerja, da je potrebno z vrhov smučati najkasneje ob 12h, ker je
sicer smuka zanič, pa še talni plazovi ti grozijo.

Stellkopf - 2852 m
In prav zato sva naslednji dan po obilnem zajtrku ob 7ih (kako je vse
preprosto, če spiš na 1880 m) odrinila naslednjemu cilju nasproti -
Stellkopfu in ga po treh urah po dnu široke doline in preko planine Ruden Alm ter sedla
Butzentörl tudi dosegla. Na vrhu sva srečala lokalnega šifarerja,
ki je malo čez 10. uro na soncu izmeril 16 stopinj (precizen narod, tile Avstrijci), zato smo jo hitro ubrali
navzdol in uživali krasen pomladanski srenec, ravno prav odjenjan, da je
bilo veseljačenje popolno. Sva se pa kar malce privoščljivo muzala tistim, ki sva jih
srečala šele na sredi poti, ko so se še vzpenjali, saj sva se spominjala ribarjenja iz prejšnjega dne. Je že
tako, da je bila 11 ura najbrž bližje zadnjemu terminu za spust, kakor pa poldne.
Znalašč sva prismučala prav do koče, res da z nekaj minimalnimi prekinitvami, bodo
pa te v naslednjih dneh glede na temperature zanesljivo precej večje.

Rotwandeck - 2715 m
Že v soboto sva si ogledovala sosednji vrh in ogromna smučarska pobočja
pod njim ter modrovala, da bi ga kanilo naskočiti naslednji dan. Tako
sva v nedeljo zopet (že) ob 7ih startala iz koče. Tokrat sva šla po
dolini proti vzhodu in po strmem pobočju levo od Makernigspitza (Makernija, kakor mu
pravijo domačini, ta in pa Sadnig ostaneta za prihodnjič) dosegla sedlo Schobertörl, kjer sva se obrnila na
sever in po rebri dosegla vzhodni del grebena Rotwandecka. Sledila je malce izpostavljena
prečka levo pod grebenom, kjer sva za vsak slučaj nataknila srenače (sam greben je mestoma spihan in z
velikimi opastmi) na glavni vrh. Tu je že bila skupina smučarjev, ki so vrh
dosegli po dolini in preko planine Ruden Alm in so nato smučali nazaj po isti smeri
kakor midva prejšnji dan. Sama pa sva se obrnila nazaj in po uživaški
smučariji ( ki jo je zgolj po slučaju zmotila ena manjša "ugreznitev")
dosegla sedlo Schobertörl, kjer pa se je šele začenjala najlepša smuka pod
severnimi pobočji Makernija, vse do planine Kröllalm, od tam pa po
tekaški poti nazaj do koče.

Vse to in pa seveda še veliko več pa itak lahko najdete v Mitjevi knjigi Najlepši turni
smuki Avsthrijske Kohoške.

Takega izleta se bova še udeležila.
poročnik B