Prečenje grebena od Strelovca do Krofičke je že poleti nekaj posebnega, po zimi pa še toliko bolj. Da koga srečaš na tej turi poleti moraš imeti srečo, pozimi pa je verjetnost takšna kot pri loteriji za 500.000 EUR. Tura, ki je trajala kar 12 ur nam je postregla z vsemi elementi, ki ti jih nudijo kopne, zimske in vremenske razmere. Bila je prijetna hoja po zasneženih lovskih stezicah, strmih kopnih travah, plezanje zasneženih grap in skalnih skokov, gaženje do kolen, grebensko plezanje v skali, ledu in snegu, prečenje nad strmimi prepadi, borba z orkanskim vetrom pri sestopanju in še bi lahko našteval. Veter je bil tako močan, da so ti snežni kristali kar ?rezali? obraz, z gore pa je veter nosil sneg kar v potokih. A mi smo vse to uspešno prestali in max. varno zaključili v imenitno turo in izkušnjo. Glede na to, da sem vodil le žensko ekipo (Lola, Dominika, Urška) lahko rečem, da so se punce več kot odlično odrezale in suvereno opravile z vsemi težavami. Upravičeno jih lahko vikate!

Sicer gre za 2 km dolg greben, pri katerem se vzpenjaš in spuščaš, zato narediš zelo veliko višinskih metrov. Tura je potekala takole: avto smo pustili pri Knezovi domačiji in se po neoznačeni lovski poti povzpeli na Strelovec, pot nas je naprej vodila do Movznika, pod steno Ut, kjer je tisti mali, čudoviti in prenovljeni pastirski stan (z vso planinsko opremo kot da bi kdo živel tam), nato smo se povzpeli na Ute in nadaljevali strogo po grebenu na vrh Krofičke. Sestopili smo po markirani poti, ki pelje na Klemenčo jamo, a se na grebenski rezi odcepili in nadaljevali po poti nazaj na vrh Strelovca (to je bila najboljša varianta, saj je bila edino ta pot zgažena). Tako smo stali na istem hribu v enem dnevu kar dvakrat, zjutraj in zvečer, ko je bil že sončni zahod. Ker smo bili zelo utrujeni smo sestopili na Icmanikovo planino (pot je tu dol objektivno najbolj varna, a mnogo daljša) in nato po sistemu cest prišli (okoli 20.00 ure) nazaj do Knezove domačije oz. avta. Bila je to ?Grande Course? tura.

Proti vrh Strelovca

Praktično že na vrhu Strelovca

proti Movzniku

desno pod zobom smo šli po grapi navzgor

Dejmo Dominika! Dobro ti gre!

Punce rasturajo!

Skalna prečka okoli roba.

Pod steno Ut - najlepši kraj na svetu

Je kdo doma?

Gremo naprej! Pot je še dolga!

Čez vršno opast na rob

Prečenje pobočja

smo že na grebenu Ute - Krofička

Greben pa zgleda na začetku takole naprej!

Razgledi neprestano čudoviti.

Paziti smo morali stalno na opasti, ki smo se jim lepo izognili.

Tole so pa naše ČAO punce - tečajnice in ena mlajša pripravnica.

Nekje vmes med Utami in Krofičko.

Dalje naprej pa zgleda bolj oštro...

in je tudi bilo!

Plezanju se nismo mogli izogniti.

Lola boža grife.

Stena Križevnika in Poljskih devic

Dajmo še malo!

Sedaj pa tehnično nekoliko bolj zahteven del. Plezalna stopnja definitivno II v skali!

Plezamo dalje.

Zopet pridemo na nek predvrh v grebenu.

Sonček.

Na vrhu Krofičke.

Zmagoslavje!

Zdej pa najtežji del: sestop dol v orkanskem vetru preko izpostavljene in sitne prečnice okoli skalnega roba (slike s tega dela ni)

Lola v sestopu, veter pa nas je neusmiljeno bičal in hotel vržti dol, a se nismo dali

Nato po sistemu grap naprej dol

Vetrni vrtinci

Sončni zahod z vrha Strelovca