ČAO - Škarje po Nemško

Grega Senčar | 13.02.2011

Škarje po Nemško

Včeraj smo se trije tečajci (Miša, Saša in Grega) pridružili navezi Rous-Svetličič v Škarjah v Nemški smeri. Nadobudni in polni energije smo si navili budiko ob 4.45, štartali iz Črnuč ob 5.30 ter se začeli vzpenjati z izhodišča ob 7.15. Pristop do grape ni bil težaven, že ob samem vstopu v grapo pa je za ogrevanje poskrbel prvi skok v grapo za lusko, ki je bila nadvse slikovita. Kasneje smo videli, da je bila luska bolj za ogrevanje. Ko smo pokukali iz nje, se nam je odprl prepaden, a čudovit razgled in zanimiva prečka s približno stometrskim prepadom pod sabo.

Takoj za prečenjem nas je čakala nova grapica, ki se konča v amfiteatru. Tam je bil čas za odločitev: nadaljevanje po Vzhodni grapi ali nadaljevanje po nekoliko bolj zahtevni Nemški smeri? Ker nam je amfiteater spolzel z rok (oz.cepinov) pretekli teden (sicer ne ta isti), smo imeli ambiciozne plane in tudi še dovolj enerije. Visoka morala v ekipi je botrovala k odločitvi, da potegnemo težjo in daljšo varianto - torej naprej po nemški grapi. Za to je bilo potrebno premagati še en, na vstopnem delu previsen, skok, s katerim je suvereno in elegantno opravil Jurij.

Nato nas je čakala ena ura gaženja po odprtem in izpostavljenem terenu, do navideznega izstopa iz smeri. Tu se je za piko na i izkazalo, da je pred nami še Gran Finale. Zaključek nemške smeri namreč "krasi" prečka, pod katero je globok prepad in, ki je zakrpana z napihanim snegom, spodaj pa led.

Ko smo že mislili, da so vse težave za nami in pred nami le še sestop, se je izkazalo, da je sonce, kateremu smo se nastavljali cel dan, zamenjala megla. Ta je bila zelo neprijeten spremljevalec, saj je bilo v težavnem svetu potrebno najti sestop po južnem delu okrog Škarij, mi pa nismo videli popolnoma nič. Ko smo izčaprali sveže znanje, ki smo ga tečajci odnesli s predavanja o orientaciji, sva bila s Sašo že malo v skrbeh, saj sva špricala predavanje o bivakiranju. Če bi Jemček pravočasno sporočil, da bo prinesel puhovke puncam, bi se mogoče res odločili za malo romantike. Brez puhovk smo raje staknili glave in povsem trezno ter mirno napravili načrt "kako naprej?". Na račun je prišel Marko s svojim GPS-om, ki nas je rešil iz zagate "kam?" ter Jurij s fotokopijo opisa sestopa. Skratka, naveza Rous-Svetličič je poskrbela, da je tura ves čas potekala varno in, da smo v njej uživali do konca.

Če bi moral napisati v enem stavku, bi povzel: "Lepa tura, dobra družba - to je zmagovitna kombinacija!"

p.s.: Jurij, hvala za inštrukcije vključno z navodili za oddajo prispevka to je bil verjetno najtežji del tele avanture