Plan je bil iti iz Mallniza na Ankogel in poskusiti smučati s sedla na SZ stran v Anlauftal (in potem z vlakom nazaj v Mallnitz), naslednji dan pa na Säuleck (3086m) in prespati v čudoviti zimski sobi pod Säuleckom.

Pa se ni izšlo, težko je bilo zjutraj vstati pa sva v Mallnitz prišla šele ob 17h, ravno ko je sonce počasi zahajalo. Ker vseeno nisva hotela izgubiti "dneva" sva spremenila plan in se odločila iti do zimske sobe pod Säuleckom kar takoj. Lučke sva imela, pot sva prej dodobra preštudirala, poleg tega pa smo že imeli predavanje iz orientacije in bivakiranja Lucia pa je hotela sprobati še novo spalko in je ves čas navijala za kak snežni bivak kar na poti )

Na začetku je še kar šlo, ker je bila gaz po poti skozi gozd dobro vidna. Lucia s krpljami, jaz pa na smučeh. Na sedlu, kjer se gozd konča pa je bril neverjetno močen veter, ki je zabrisal vse sledi, naju pa bičal s snegom in skoraj premikal sem ter tja. Zaradi pomladnih temperatur je bil sneg čisto zmehčan in je Lucia gazila do kolen ali pa se mučila s krpljami, vseeno sva uspela najti eno zaprto planšarsko kočo, ki sva jo iskala. Vedela sva, da imava od tam samo še 200 višinskih m po ne preveč strmem ampak čisto zmehčanem snežišču do zimske sobe. Jaz sem stopil s smuči, da bi poiskal kak smerokaz ali sledi, in ko sem hodil okoli bajte sem padel v neko jamo z gradbenim materialom, ki je bila skrita pod snegom in si zlomil sponko na pancarju. Evo, pa je bilo dobro smučanje za vse naslednje dni odpisano. Za povrh se mi je strgal pa še en pes na smučeh. Ampak vseeno, ker sva vedela točno kje na gori sva, da tam ni kakih nevarnih skokov in da zdrs v tisti plundri ni bil možen, je Lucia z mislijo na toplo juha zgazila tistih 200m kot tank, jaz pa počasi za njo in preklinjal svoje pancarje. Ob pol dveh ponoči sva po malce tavanja le prišla do koče in si privoščila toplo juho.

Razmere za na vrh niso bile najboljše, ker je bilo preveč toplo in se je sneg vdiral do kolen, gazi pa ni bilo še nobene, za smučanje je bilo pa (za moje znanje smučanja) premalo snega in preveč kamnov. Če bi gazila na vrh, bi bila prepočasna in bi prišla do koče ravno do teme, pa sva se odločila da raje še malce uživava v razgledu na poti navzdol, ki sva ga prejšnji dan zamudila in greva pogledat, če bo na Ankoglu kaj več sreče.

Na pot sva se podala ob sončnem zahodu s pogledom na razžarjeni Sauleck. Ne izgleda daleč. Zadnji check: lučke imava, rezervne baterije tudi, tople spalke pa astronavtske folije. Aja, pa oborožena z znanjem s predavanj o bivakiranju in orientaciji (vse tekme so menda ponoči)

Topla zimska soba od znotraj (ima celo mini plezalno stenco s panoramskim pogledom na gore, samo oprimkov ni bilo montiranih)...

... in od zunaj. Koča leži ob (zdaj zmrznjenem) ledeniškem jezeru pod Sauleckom.

Lucia je kot vedno barvno usklajena.

Od koče do doline se je dalo lepo odsmučat...

... drugi pa peš

Lucia se je gazenja na Sauleck naučila in si je za Ankogel sposodila turne smuči in sva se odločila, da greva vsaj pogledat, kako to izgleda:

takole. No, to ni bilo za naju Pa nisva bila preveč slabe volje: saj je bil lep dan pa sva ga izkoristila za...

malo tavanja po hribih...

poziranje...

in afnanje.

Se vidi kdo ima bolj natreniran jezik!