Ponedeljek je. Sončno in toplo, zato se z Grego odpeljeva v Osp in hitro pospraviva Smer Medo. Isti dan zvečer se že peljemo proti Martuljku. Po dveh urah nočne hoje odpremo duri bivaka Za Akom, kjer tudi prespimo. Cilj za naslednji dan je bil velikopotezen. Pristop v Amfiteater, iz Amfiteatra na Dovški križ, sestop po Jugovi grapi. Šlo je vse po planu, vse dokler, ko smo prišli pod skok, ki te spusti ali pa tudi ne v sam Amfiteater. No, mi te sreče nismo imeli. Vsa stvar je na prvi pogled izgledala razmeroma enostavna. Ko sem začel plezati pa sem ugotovil, da ne bo lahko. Poskusil sem kar dvakrat pa ni in ni šlo. Ko bi vsaj lahko vtaknil kako varovalo, zabil kak klin sem si rekel samemu sebi. Nič, počakati bo treba na kako s snegom obilnejšo zimo. Takrat bo verjetno veliko lažje. Turo smo zaključili z ogledom Zgornjega Martuljškega slapu. Kljub nedoseženemu cilju je bla super tura. Kako je že tisti znani stavek Nejca Zaplotnika? Cilj ni pomemben, pomembna je pot!